O ločitvi

   Pristopili pa so farizeji, in da bi ga skušali, so ga vprašali, ali je možu dovoljeno ženo odsloviti. Odgovoril jim je: »Kaj vam je Mojzes naročil?« Ti so rekli: »Mojzes je dovolil napisati ločitveno pismo in jo odsloviti.« In Jezus jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to naročilo. Od začetka stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi, in bosta oba eno telo; zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.« V hiši so ga učenci spet vprašali o tem. In rekel jim je: »Kdor koli se od svoje žene loči in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in ako se žena, ki se je od svojega moža ločila, omoži z drugim, prešuštvuje.«

Mr 10,2-12

ENO TELO

    Ni dobro živeti sam. To priznava večina ljudi. Ustvarjeni smo kot socialna bitja, zato potrebujemo druge ob sebi. Sicer pa, s kom naj delimo ljubezen, če smo sami. In nekoga moraš imeti vendar rad, sicer je tvoje življenje popoln nesmisel. Adam se je zato počutil notranje praznega in je hrepenel po osebi, ki bi bila njemu slična. Zveza moža in žene je zato osnovna skupnost, v kateri lahko normalno zadovoljimo potrebo po tem, da smo ljubljeni in da tudi sami ljubimo. Jezus je naredil to osnovno skupnost za zakrament, mnogi pa danes raje poveličujejo nekaj, kar je neobičajno, sprevrženo in trenutna modna muha. Naj nam Bog odpusti ta vnebovpijoči greh. Vprašanje razveze in ponovne poroke je tema, ki deli ljudi na »napredne« in nazadnjaške. Pri tem pa večina pozablja, da je treba najprej narediti merilo, kdo je sodoben in kdo zastarel. Ker ni pravila, se mnogi ravnajo po splošnem javnem mnenju. In kdo danes kroji javno mnenje? Mediji s svojimi reklamami, kjer je v ozadju samo zaslužek in ne to, kaj je za ljudi dobro in kaj slabo, kaj dviga njihovo samospoštovanje in kaj jih vodi v različne zablode in prevare. Ustvarjeni smo malo nižji od angelov, a obnašamo se, kot da smo bogovi. Bodimo najprej ljudje z mehkim, občutljivim srcem, da bomo lahko kristjani v dejanjih.

    »Ni dobro za človeka, da je sam!« je čutil Bog, ko je Adamu ustvaril družico Evo (1 Mz 2,18-24). Adam in Eva sta bila prvi par v človeški zgodovini. Z njima se je vse začelo in bi se vse lepo nadaljevalo, če bi hotela ostati to, za kar sta bila ustvarjena. Zgodovina nas uči, da je prva dva človeka premagal napuh in tako sedaj vsi nosimo v sebi neko razdeljenost. Predvsem zakonci bi se morali zavedati, da je pred njimi velika naloga, da v življenju ne živijo tako kot Adam in Eva, ampak hodijo z Bogom, ki edini daje zakonski zvezi pravo moč in trdnost. Mož in žena se dopolnjujeta in tako ustvarjata enoto, ki je sposobna ustvariti družino. Gre za proces dajanja in prejemanja, kjer je egoizem postavljen na stranski tir. Samo prava, čista ljubezen ustvarja skupnost oseb, kjer se ljudje ljubijo, drug drugega sprejemajo in bogatijo. Mož in žena zato nista več dva, ampak nova skupnost, ki mora biti enovita in trdna, da je različni viharji ne morejo uničiti.

   Pisatelj pisma Hebrejcem (2,9-11) se je zavedal, da je zanašanje na človeka zelo tvegano, zato svoje naslovljence spodbuja, naj se zgledujejo po Kristusu, popolnem, novem Adamu, ki je močan in nepremagljiv, »ker je pretrpel smrt, da bi po Božji milosti okusil smrt za vsakogar«. Kdor si vzame za vzor Kristusa, bo hodil po pravi poti in bo varno prispel na cilj: v srečno večnost. Poslušajmo Jezusa, svojega velikega brata, ki nas varno vodi skozi življenje, in mu sledimo.

    Poroka je osnovna zveza, ki ustvarja novo skupnost oseb, družino. Pravo, skladno, ljubečo družino lahko ustvarita le oče in mati s skupnimi napori in odrekanju sleherni sebičnosti. Zato je prav, da na vsakem koraku zdravo družino podpiramo in se trudimo za prave medčloveške odnose, kjer so vsi enakovredni in je vsak po svojih močeh ustvarjalec pravega družinskega duha. Evangelist Marko (10, 2-16) nam predstavi Jezusovo mnenje glede zakona in družine. Farizeji so ga glede tega skušali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Danes bi lahko slišali tudi vprašanje: »Kdaj sme žena zapustiti moža?« Oba si namreč jemljeta pravico, da smeta sama odločati o zakonski zvezi. Res je, da ne smemo vseh razvezanih zakoncev metati v isti koš, toda največkrat so razveze povezane z naveličanostjo in napačnim pojmovanjem ljubezni. Jezusov odgovor je še vedno isti: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.« Mož in žena sta namreč eno telo, neločljiva, zato je še toliko bolj pomembno, da živita drug z drugim in drug za drugega. Pomembno je, da v svoje življenje spustita Boga, ki jima pomaga, da lažje sprejmeta napake drug drugega in jih prelijeta z ljubeznijo. Ljubezen je tista sila, ki združuje in naredi skupnost moža in žene trdno in neuničljivo. Družina bo nehala biti skupnost ljubezni, če bomo dajali prednost pravicam: do ločitve, do splava, do nedeljskega dela, do evtanazije, do poroke homoseksualcev, do samomora … Naj nam Bog pomaga, da ne bomo pozabili na svoje dolžnosti, da drug drugega osrečujemo, opogumljamo in tudi trpimo druga za drugega, če je to potrebno. Čim več bomo vložili v svoje odnose, tem bolj bomo eno med seboj in srečnejši bo naš zakon. In naši otroci bodo srečni ter imeli zgled, da je možna srečna družina.