Kdo je največji

    In so šli od tam dalje in so hodili skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim pripovedoval: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal.« Te besede pa niso umeli in so se ga bali vprašati.
    Prišli so v Kafarnaum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti pa so molčali. Po poti so se namreč med seboj pogovarjali, kdo je največji. In sédel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje in ga objel ter jim rekel: »Kdor koli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal.«

Mr 9,30-37

SLUŽIMO BRATOM IN SESTRAM

    Kako je Jezus sprejemal oblast in vodenje? Prišel je, da bi nas pridobil za svojega Očeta in te vloge si ni zamišljal kot vojaško oblast z represivnim sistemom, ampak kot služenje, ko drugega pridobiš z ljubeznijo. Kaj ti pomaga vojaški aparat, če se te ljudje bojijo. Tisti, ki vodijo državo ali kakšno cerkveno skupnost, morajo pozabiti na moč, ki jo imajo, da bodo lažje prisluhnili ljudem, jih razumeli in jim pomagali na tak način, da ne bo nobena oseba ponižana. Zato so zelo pomembne Jezusove besede: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« S tem je Jezus ob koncu svoje prilike ljudem pojasnil, kakšne so razmere v njegovem kraljestvu. Nam se zdijo prva mesta pomembna, za Boga pa ne. Zanj smo vsi enaki, vsakega izmed nas ima enako rad. To ni v skladu s sodobno miselnostjo, zato mnogi menijo, da Cerkev ni za njih, ker ne želijo biti nikomur za hlapca. Toda, vsakdo mora poslušati in ubogati, če hočemo živeti v skupnosti, ki je močna in zdrava samo tedaj, ko vsakdo vlaga vanjo svoj delež in ne išče koristi. V današnji Božji besedi najdemo veliko navodil za pravilno življenje, ki nam olajša sobivanje z drugimi. Sobivanje je prijetno le, če živimo iz ljubezni in delujemo na podlagi  pozitivnih vrednot, kot so modrost, dobrota, strpnost, usmiljenje, zvestoba ...

    Knjiga Modrosti (2,12.17-20) spregovori o brezbožnih: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe pri naši vzgoji.« Ali ni ta kritika na mestu tudi danes in je namenjena tudi nam? Na žalost preveč pogosto mislimo, da smo popolni in ne sprejemamo nobene kritike glede naše vzgoje in krščanskega življenja. Vsaka iluzija pa se slej ko prej sesuje v prah, zato se ne varajmo, ampak si priznajmo, da smo grešniki, potrebni spreobrnjenja in pokore za svoje grehe. Nevoščljivost je napaka, ki zelo cveti. Za večino ljudi bi bilo najboljše, če bi bili vsi ljudje enaki, vsi enako pokvarjeni, da ne bi nihče izstopal. Za nas kristjane je to velik izziv, da ne popustimo pred takšnimi pritiski družbe, posebej še javnega mnenja, ki gre svojo pot, mimo Boga, včasih celo proti Bogu in Cerkvi. S svojim zgledom pokažimo, da je Kristusova pot prava, pa čeprav bo treba na ta račun prenesti marsikatero krivico.

    Apostol Jakob (3,16-4,3) nam sporoča: »Kjer sta nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo.« Obe napaki sta v našem narodu zelo razširjeni, zato vzemimo Jakobove besede kot osebno pismo Boga, ki nas vabi, da mu prisluhnemo, pogledamo v svojo notranjost in zahrepenimo po drugačnem življenju. Treba je stopiti na pot pravičnosti in se bojevati proti nasladam tega sveta. Samo to bo prineslo v naše življenje pravo zadovoljstvo in mir.

    Evangelij po Marku (9,30-37) nam v ospredje postavi še en naš problem. Apostoli so se po poti menili o tem, kdo izmed njih je največji. Imeti oblast in moč, priti v ospredje in kar se da hitro zlesti na vrh, na čim višji položaj, ki prinaša veliko denarja je želja marsikoga – tudi marsikaterega kristjana. Tudi kristjani ne moremo reči, da smo iz svojega življenja odpravili častihlepnost in iskanje prvih mest. Glede tega je Jezus zelo jasen. Božji zakoni so bistveno drugačni od človeških. Za Boga pomeni, da smo prvi, če nesebično služimo bližnjemu, z zastonjsko ljubeznijo, predano, če damo prednost ubogemu in v njem vidimo največji zaklad. Veličasten zgled nam je bl. Mati Terezija, ki je v slehernem revežu, ležečem na ulici, zavrženem od sveta, videla trpečega Kristusa. Izogibala se je slave tega sveta, nikoli ni iskala svojega, ampak je zadnje atome moči porabila za bolne, zavržene, umirajoče. Morda v tem duhu lažje razumemo Jezusov stavek: »Če hoče kdo biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Ali ga lahko vsaj delno izpolnimo? Priložnosti imamo obilo. Morda nam je kljub relativno trdni veri težko. Ne bo nam pa tako težko, če bomo imeli otroško srce, odprto za vse dobro. Kdor je preprost kot otrok, so mu vrata v Božje kraljestvo vedno odprta. Zato se potrudimo, da bo naše srce vedno čisto in nedolžno, kajti to nas vedno vodi naproti bratom in sestram, ki nas potrebujejo ter naproti Bogu, ki nas sprejema takšne kot smo. Zato prosimo Gospoda, da nam da obilje milosti, da bomo zmogli služiti bližnjemu, posebej ljudem, ki so v stiski in tako gradili lepši in predvsem pravičnejši svet. Svet potrebuje pričevalcev. To je naloga slehernega izmed nas, kajti le tako bomo kažipot k Bogu za ljudi okoli nas.