MAGDALENSKA NEDELJA

Prva pomnožitev kruha

   Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu povedali vse, kar so storili in učili. Rekel jim je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« Mnogo jih je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili. In sami zase so se v čolnu odpeljali v samoten kraj. Videli so jih pa, da odhajajo, in mnogo jih je to zvedelo: in od vseh mest so peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko je Jezus izstopil, je zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja in jih je začel mnogokaj učiti.

Mr 6,30-34

POČITEK V BOGU

   Smo sredi počitnic in marsikdo je že na zasluženem dopustu. Danes počitnice niso privilegij nekaterih, ampak so nujna potreba, da se odpočijemo in si naberemo novih moči. Pri tem pa večkrat pozabljamo, da so počitnice priložnost tudi za kakšno duhovno okrepčilo. Ni utrujeno samo naše telo, ampak je še bolj utrujen duhovni človek, kajti živimo v času velike duhovne zmede, ko marsikdo več ne ve, kaj je krepost in kaj greh, kaj mu koristi in kaj mu duhovno škoduje. Zato je današnja Božja beseda za vse nas izziv, da se vprašamo: »Kje sem? Ali še vidim svoj cilj pred seboj?« Danes nam preti še posebej velika nevarnost, kajti pojavljajo se mnogi samozvani preroki in učitelji duhovnosti, ki pogubljajo in odvračajo ljudi od hoje za edinim resničnim učiteljem, Kristusom. To prinaša veliko zmedo med ljudi, kar povzroča izgubo pravega smisla življenja in izgubljenost, da človek ne ve ne kod ne kam. Prav zato danes še bolj potrebujemo pastirje, ki bolj kot kruh in počitek posredujejo ljudem resnico in prinašajo tolažbo za telo in duha. Noben dan ne bi smel miniti brez molitve za nove duhovne poklice in za zvestobo poklicanih.

   Bog že v Stari zavezi svari ljudstvo po ustih preroka Jeremija (23,1-6): »Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše!« Kogar namreč Bog izbere, ga vodi in spremlja s svojo milostjo. Gorje človeku, ki noče slišati Božjega klica in namesto Božje besede oznanja svojo – človeško besedo. Vzrokov je lahko več: niso pravi pastirji in jih ovce ne skrbijo; morda so naveličani in utrujeni, ker je čreda preveč muhasta. Razlogov je lahko nešteto, odgovornost pa ostane. Če mi Bog zaupa, ne smem izigrati njegovega zaupanja.

   Apostol Pavel piše v pismu Efežanom (2,13-18), kako so z Jezusom nastopili novi časi, ker je on »v svojem telesu odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka.« Zato je pred nami nova odgovornost, kako ljubezen, ki smo jo prejeli, razširiti med ljudi in v ljudeh odstraniti strah pred Bogom. Jezus je namreč prišel, da bi nam oznanil mir, ki ga svet ni sposoben dati tistim, ki ga iščejo. Pravi mir namreč ni odsotnost vojne, ampak je Božji dar. Ta mir je doživetje Boga. Zato: blagor vsem, ki se odprejo Božji milosti in dejavno sodelujejo kot Božje orodje pri odrešitvi sveta.

   V evangeliju po Marku (6,30-34) nam Jezus naroča: »Pojdite sami zase na samoten kraj in se malo odpočijte!« Samoto potrebujemo, da se zavemo svoje poti ter izmerimo svojo daljo in stran. To je zelo pomembno za vsakega posameznika, da je lahko njegovo življenje vsak trenutek smiselna hoja proti jasno začrtanim ciljem. In ta hoja je lažja s sopotnikom, ki te sprejema takšnega, kot si, in je vedno s teboj. Takšen samoten kraj so lahko počitnice, povezane z duhovnimi vajami, ko ne poskrbimo le za svoje telo, ampak predvsem za svojo dušo. Počitnice so navadno edina priložnost, ko se lahko umaknemo iz vsakdanjega vrveža, se umirimo in prisluhnemo Božjemu glasu v sebi. Žal na duhovni del počitnic pogosto pozabljamo in se utapljamo v trušču zabav v raznih letoviščih ter se tako še bolj utrujeni vračamo domov v vsakdanje življenje. Gospod nam edini daje resničen mir in počitek srca. Tega so se zavedale množice, ki so Jezusa, kljub temu da se je z apostoli umikal na samoten kraj, poiskale in poslušale njegov glas. Jezusu so se namreč zasmilili, ker so bili kot ovce, ki nimajo pastirja. Ali tudi mi iščemo Jezusa - tudi med počitnicami? Sami se moramo odločiti, ali želimo biti z njim vsak trenutek, ali pa ga bomo postavili na stranski tir. Naša zavetnica sv. Magdalena si po srečanju z Jezusom, ko je doživela milost spreobrnjenja, ni več predstavljala življenja brez njega. Želela je slišati vsak njegov nauk, sledila mu je celo pod križ in h grobu na velikonočno jutro. Zato je smela prva videti poveličanega Jezusa. Zanjo ni bilo počitnic, saj mu je zvesto sledila in mu stregla. Počitek in moč je dobivala v njegovem Božjem srcu, ki je bílo zanjo in za slehernega človeka tega planeta. Pokazala je ljubezen v vsej njeni veličini, kajti ljubezen se razdaja, pa ni važno, kdaj in kje smo. Zato se še posebej priporočimo naši župnijski zavetnici, katere god obhajamo, naj nam izprosi pri Bogu milost brezpogojne ljubezni in odprtost za Božje delovanje v našem življenju. Tako bomo postajali vedno boljše orodje v njegovih rokah v službi bratom in sestram, ki jih srečujemo na naši poti.