Sin človekov mora biti povzdignjen

    Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.«

    »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.«  Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

Jn 12,20-33

UMRETI SEBI

    Zakaj je prišel Jezus na svet? Da bi bil solidaren s človekom. Ta solidarnost pa ni mogoča brez popolne zvestobe Bogu, vse do smrti in popolne podaritve življenja. V novi zavezi nas več ne rešujejo starozavezne daritve, ampak Kristusova žrtev. On je bil spravna daritev za naše grehe. Ni namreč popolnejše daritve in večje ljubezni, kot je ta, da si za drugega pripravljen dati svoje življenje. Nekateri ljudje so kot magnet: okrog sebe imajo velik krog občudovalcev, ker so polni energije, pozitivno usmerjeni in njihovo življenje je za mnoge kot sončni žarek. Ko je bil Jezus na zemlji kot človek, je tudi imel takšno magnetno moč, saj so za njim hodile množice, ne samo pobožni Judje, ampak tudi pogani. Nekaj Grkov je nekega dne pristopilo k Filipu s prošnjo: »Radi bi videli Jezusa!« Ali je Jezus še vedno tak magnet? Za tiste, ki se zadovoljijo s povprečnimi stvarmi, gotovo ne. Cenijo pa ga ljudje, ki vedo, da je življenje neprecenljivi dar, ki ga je treba sprejeti tako, da se čimbolj približamo idealnemu človeku, Jezusu Kristusu, ki je brez sleherne napake in nima nobenega greha. Njemu, ki je za naše odrešenje daroval svoje življenje, ker nas neskončno ljubi in nas želi pripeljati v Božje kraljestvo.

    Prerok Jeremija (31,31-34) je prišel k izvoljenemu narodu z veliko Božjo obljubo: »Glej, pridejo dnevi, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo.« Ta zaveza bo drugačna od vseh drugih zavez, kajti Bog bo položil svojo postavo v človekovo srce. Zato se ne ozirajmo okrog, ampak odkrivajmo Božjo postavo v svojem srcu in služimo Gospodu. Kakšen je pogoj za novega človeka? Marsikdo misli, da je dovolj, da imaš velike sanje in jih skušaš uresničiti tako, da se ne oziraš ne na desno ne na levo. Marsikdo pride do cilja tako, da za seboj pušča trupla. Tak uspeh je kratkoročen in maščevanje je neizogibno. Samo Bog, ki je zvest do konca, nam lahko zagotovi nove možnosti za prenovo. On je Pot, Resnica in Življenje. Če hočemo biti vsestransko uspešni, ga moramo sprejeti za sopotnika in vodnika.

    Pisatelj pisma Hebrejcem (5,7-9) nam predstavlja Kristusa kot ideal človeka, ki je zaradi pokorščine dosegel popolnost in postal naš odrešenik. Njega se je treba okleniti z molitvijo in prošnjami, da bo tudi naše življenje Božji dar za vse, ki nas potrebujejo. Jezus je bil v času svojega zemeljskega življenja v nenehnem stiku s svojim Očetom. Zvečer se je večkrat umaknil, da bi bil na samem v molitvi in pogovoru z njim. Molitve, prošnje in zahvale so znamenje naše poslušnosti Bogu in hkrati mogočno sredstvo, kako kličemo Božji blagoslov nase in na tiste, za katere molimo.

    »Radi bi videli Jezusa.« Tako so se Grki obrnili na apostole s svojo prošnjo. V človeku mora biti najprej želja in hrepenenje po Bogu, da potem iz srca privre vzklik: »Gospod, razodeni se mi.« Boga ni mogoče najti na različnih množičnih zborovanjih, ampak ga moramo iskati v tišini svoje sobice, v tihi kamrici svojega srca. Treba je umiriti svoje življenje in utihniti, da lahko Bog človeku spregovori v srcu. »Kdor ljubi svoje življenje ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« Te Jezusove besede so pravi smisel posta. Kristus je prišel umret za naše grehe, da bi nas pripeljal v novo luč. Če si to želimo, moramo hoditi po njegovih stopinjah. Radi imamo ta svet, v katerem živimo, radi imamo stvari tega sveta, toda Kristus pravi, da je On večji. Ne pravi, da je naš svet slab, da so stvari tega sveta slabe. Toda pogosto stvari tega sveta povzdignemo nad Njega. Ljudje delajo norosti za stvari, ki jih imajo radi. Za nerazumno visoko ceno kupujejo predmete slavnih ljudi ali na tisoče evrov zapravijo za lepoto telesa, za družbeni status, prijateljstva in razne prestižne predmete, samo da uživajo na svetu. Te stvari so lahko dobre. Toda obstaja nekaj večjega! Skozi celotno Sveto pismo vidimo, da nas Kristus kliče k sebi. Želi, da nam postane vse, da nam postane tisti, za katerega živimo. To je smisel »umiranja temu svetu«. Pridružimo se mu na potovanju, kot so to storili svetniki. Mati Terezija se je odpovedala sebi in živela za umirajoče na ulicah Kalkute, sv. Frančišek je bil bogat, a je razdal ves denar, da je lahko sledil Kristusu. Sv. Pavel v svojih pismih jasno pove, da se ves ta svet, vse čudovite stvari, ki jih imamo radi, ne morejo primerjati z lepoto in spoznanjem Jezusa Kristusa. To je smisel našega posta. Prosimo ga z molitvijo: »Bog, v svoji ljubezni do tebe naj si te želim bolj kot vse drugo na svetu. Naj se odpovem vsem posvetnim željam in ti sledim v novo življenje.« To nas bo pripeljalo v polnost letošnjega posta.