Pričevanje Janeza Krstnika
Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči.
In to je Janezovo pričevanje, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Ali si prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Tem, ki so nas poslali, moramo vendar odgovoriti. Kaj praviš sam o sebi?« Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« In ti, ki so bili poslani, so bili izmed farizejev. In vprašali so ga ter mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če ti nisi ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj, ki pa je pred menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval.
Jn 1,6-8.19-28
KRISTUS OZDRAVLJA IN OSVOBAJA
Adventni čas se je prevesil v drugo polovico, zato nas Božja beseda 3. adventne nedelje vabi, da poglobimo svojo pripravo na božične praznike. Janez Krstnik nas spodbuja, da pripravimo pot Gospodu. Ob njem naj razmišljamo o svojem odnosu do Boga. On je Odrešenikova priča. Pričuje o Jezusu Kristusu, čigar rojstvo bomo praznovali čez nekaj dni. Današnji odlomek je iz Janezovega evangelija. Njegov pogled seže onkraj meja zemeljske zgodovine v večno zgodovino Božje ljubezni do vsakega človeka, tudi do nas, ki živimo tukaj in zdaj. Krstnik je prva priča Jezusove slave, ki se bo postopno razodela tudi apostolom in učencem ter končno nam in vsem ljudem do konca sveta. Njegovo pričevanje je še negotovo in zbuja dvome. Pojasnjevati mora, da tudi sam pričakuje Odrešenika. Ima pa dar, da bo Odrešenika prepoznal, ko bo prišel, in ga nato pokazal tudi nam. S svojim krstom z vodo kaže na Jezusov krst s Svetim Duhom. Odrešenik sam pa nam bo povedal, kdo je; razodel nam bo svojo skrivnost.
Prerok Izaija (61,1-2.10-11) napoveduje nove čase: »Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ponižnim, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešênje, da okličem leto Gospodove milosti …« To je vesela novica. Napoveduje Odrešenika, ki bo ljudstvo rešil spon sužnosti greha. Prerokba se je uresničila s prihodom Boga v človeški podobi na naš svet. Odrešeni smo in to vzbuja v nas hvaležnost za ta veliki dar. Ali ga znamo ceniti? Smo dejansko tudi mi velikodušni v službi Boga in človeka?
Apostol Pavel je v 1. pismu Tesaloničanom (5,16-24) zelo konkreten. Priporoča nam: »Vedno se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: zakaj to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse pa preizkušajte, in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.« To je program, ki nas vodi v lepše in polnejše življenje ter je priložnost za resnično temeljito pripravo na Gospodov prihod. Bodimo veseli kristjani, zazrti v Božjo resničnost, čeprav se zavedamo zemeljske resničnosti, ki nam pogosto zastira pogled k Bogu. Zato se trudimo in iščimo, da bomo preko odnosa do sočloveka našli stik z Bogom.
Evangelist Janez (1,6-8.19-28) nam predstavi poslanstvo Janeza Krstnika. On je pričevalec z besedo in zgledom. Z besedo je ljudi poučeval in pripravljal na prihod Odrešenika. Z zgledom preprostega celo nekoliko izzivalnega življenja pa je budil zanimanje za svoje vabilo k spreobrnjenju. Ljudi vodi k Kristusu, ki razveseljuje, osvobaja in zdravi človeška srca. V njem Bog odgovarja na naše srčne muke in naše življenjske bolečine. Če srce te osvoboditve noče sprejeti, ga ni mogoče ozdraviti. Če ne ozdravi, ne bo sposobno prepoznati in sprejeti veselja. Vera v Gospoda Jezusa Kristusa prinaša radost in veselje. Če smo v Jezusu okusili Božjo dobrotljivo ljubezen do nas osebno in slehernega človeka, živimo v veselju, ki nas napolnjuje. Ozdravljeni smo in osvobojeni. Intimnost z Bogom doseže le ponižno srce, ki je sposobno sprejeti življenje brez namišljenih zahtev in domišljavosti. V tem je skrivnost molitve. Če iskreno molimo, kmalu v sebi znova odkrijemo notranjo svobodo in veselje ter se Bogu za vse zahvaljujemo. Naše življenje v resnici postane veselo. Tega veselja naj bi bili deležni ljudje vseh časov. Za številne današnje ljudi je Kristus meglena podoba in oddaljena osebnost, zato so potrebni pričevalci z besedo in zgledom. Sedaj smo kot pričevalci na vrsti mi. Najprej seveda starši svojim otrokom, ker so njihovi prvi učitelji. Kdor pa želi biti luč, mora biti priklopljen na vir energije. Biti Kristusova luč pomeni biti tesno povezan z Bogom in Cerkvijo. Ali smo? Naj adventni čas razsvetli nas in ljudi okrog nas.