Jezus hodi po morju in pokliče Petra

    Takoj nato je učencem velel, naj stopijo v čoln in se pred njim peljejo na drugo stran; medtem bi on odpustil množice. Ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil; in ko se je zvečerilo, je bil sam ondi. Čoln pa so sredi morja premetavali valovi, kajti veter je bil nasproten. Ob četrti nočni straži je Jezus šel k njim, stopajoč po morju. Ko so ga učenci videli hoditi po morju, so se prestrašili in rekli: »Prikazen je!« In od strahu so zavpili. On pa jih je takoj ogovoril: »Bodite brez skrbi! Jaz sem; ne bojte se!« Oglasil pa se mu je Peter in rekel: »Gospod, če si ti, vêli mi, naj grem po vodi k tebi.« »Pridi!« mu je rekel. In Peter je stopil iz čolna in šel po vodi, da bi dospel do Jezusa. Ko pa je videl silni veter, se je zbal; začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Takoj je Jezus stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si dvomil?« In stopila sta v čoln in veter je nehal. Ti pa, ki so bili v čolnu, so pristopili, padli predenj in rekli: »Zares, ti si božji Sin!«

Mt 14,22.33

IŠČIMO STIK Z BOGOM

    Za veter nikoli ne vemo: kdaj pride, od kod prihaja in kam gre. Podobno je z Bogom: človeka preseneti v trenutku, ko ga najmanj pričakuje, mu prevrne načrte in ga postavi pred izbiro. Treba se je odločiti za ali proti. Tretja pot ne obstaja. In z Bogom se ni mogoče šaliti, še manj bežati pred njim: Kogar on izbere, mu zaupa svoje poslanstvo in računa, da je vreden prejetega zaupanja. Kako doživimo Boga? Za preroka Elija ni bil le v ognju, ki je použil darovane živali, ki jih je prerok pripravil, Bog je tudi v rahlem, ljubeznivem šepetu vetriča in v tišini. Izraelci so Boga doživeli na gori Sinaj, kjer so prejeli zapovedi, z njim so se srečali v puščavi v znamenju vetra, za katerega nikoli ne vemo, od kod prihaja in kam gre. Tudi apostole je Jezus presenetil, ko je hodil po jezeru. Ustrašili so se in so mislili da je prikazen. Vedno se je treba vračati na začetek, k Božjemu klicu; Bog se razodeva vsakemu na svoj način. Zato: poslušajmo Božji glas in mu sledimo.

    Ruski teolog Evdokimov je zapisal: »Vsako gibanje se nekoč ustavi, tudi molitev spremeni svojo naravo.« Bog je tisti, ki ustaljene stvari spreminja in nas nikoli ne pusti pri miru. Zato lahko človekova duša diha v Božjem ritmu tudi takrat, ko ne molimo. To je mir duha, njegov počitek, ki je onstran vsake molitve. To je Elija doživel v rahlem vetriču, kot poroča Prva knjiga kraljev (19,9.11-13). In mi? Kakšna so naša doživetja Boga? Marsikdo nima prave izkušnje o Bogu, mnogi pa menijo, da se z Bogom lahko srečaš iz oči v oči šele takrat, ko si čisto na tleh. Ko več ne moreš računati niti s samim seboj, se vržeš v Božje naročje in pričakuješ, da te bo Bog dvignil in ozdravil. Prav je tako. Ko smo najbolj na tleh, smo tudi najbližje Bogu. On nas vedno čaka, čaka še posebej na tisti strani, kjer so same razvaline. Tam se najboljše počuti, ker ve, da se bomo kot izgubljeni sin ali hči enkrat le vrnili.

    Apostol Pavel je težko sprejemal usodo svojega judovskega naroda: njihova srca so bila zaslepljena in niso dojeli, kaj jim je v mir. To ga je bolelo, zato je v pismu Rimljanom (9,1-5) priznal, da nosi v svojem srcu veliko žalost in bolečino. Želel je biti sam preklet in zavržen od Kristusa, samo da bi bili njegovi rojaki rešeni. To premorejo samo največji človekoljubi, ki so sposobni za bližnje tudi umreti. Hudo je, če ne sliši Božjega glasu tisti, ki je izbran za kakšno posebno nalogo. Jezus je jokal nad Izraelom, ki ni dojel časa Božjega prihoda in zato ni sprejel Odrešenika. Večkrat je kriva naša oholost in zagledanost vase, da ne opazimo, kaj nam je v mir in poveličanje. Zato hodimo okrog odprtih oči, da bomo prepoznavali čudeže Božje ljubezni.

V evangeliju po Mateju (14,22-33) beremo, da se je Jezus umaknil od množice, da bi bil na samem. Ljudje so ga izčrpali, zmanjkovalo mu je notranje energije, potreboval je pogovor z nekom, ki mu je lahko popolnoma zaupal. To je bil nebeški Oče. On, ki ga je poslal na svet, je dobro vedel, kaj Sin potrebuje. Molitev ni nikoli potrebna Bogu, mi jo potrebujemo, da se lahko ponovno uskladimo s stvarstvom in s Stvarnikom. »Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!« je Jezus tolažil apostole, ki so bili zaradi razburkane vode in njegove hoje po vodi vsi iz sebe. Imeti Jezusa ob sebi pomeni biti varen na poti. Jezus je Petra povabil, naj pride k njemu po vodi. In je šel. Dokler je imel stik z Jezusom, dokler ga je gledal, je lahko hodil po vodi, ko ga ni več gledal, se je ustrašil močnega vetra in se začel potapljati. Podobno je z nami. Ni nam dovolj le tradicionalna vera, ampak potrebujemo živi stik z Jezusom. Ko ga izgubimo, pojdimo v samoto in obnovimo ta dragoceni vir notranje energije, ki jo more dati edino Bog. Naj nas ne premaga dvom, ampak imejmo neomajno zaupanje v Božjo previdnost, ki nas vodi po naših poteh. Veliki sodobni mistik Thomas Merton nas uči: »Edino resnično veselje na zemlji je pobegniti iz ječe našega lažnega jaza in se po ljubezni združiti z Življenjem, ki prebiva in poje v srčiki vsega ustvarjenega in v globini naših duš.« Naj nam Bog pomaga, da bi našli in ohranjali živi stik z Njim in v harmoniji vsega stvarstva slavili velika Božja dela.