Velikoduhovniška molitev
Po teh besedah je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, ura je prišla. Poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin poveliča tebe, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Poveličal sem te na zemlji – dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Tvoje ime sem razodel ljudem, katere si mi dal od sveta. Bili so tvoji in si jih dal meni: in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me poslal ti. Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje in, kar je tvoje, je moje, in poveličan sem v njih. Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, da bodo êno kakor midva.
Jn 17,1-11
IŠČIMO ENOST Z BOGOM
Vsi hrepenimo po lepšem in boljšem življenju, ki ne pozna ne bolečine ne trpljenja ne duhovne stiske. Večnost nam je prirojena, zato se ji ne moremo in ne smemo odpovedati. In v čem je večno življenje? Jezus sam ga je razkrival v načrtu Boga Očeta. On nas je ustvaril in naredil za svoje otroke. Kdor ljubi, je vedno bolj podoben usmiljenemu Očetu, ki vse vabi k sebi. Večnost je pri njem, ki nas ima rad, ne glede na to, ali si to zaslužimo. Ko je Jezus zapuščal apostole, je vedel, da jih zapušča kot sirote. Šli bodo namreč v svet, ki je krut, in bodo doživeli različne oblike zapostavljanja, zavračanja in šikaniranja. Zato je prosil svojega Očeta: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« Podobno prosi Jezus danes. On nas potrebuje, zato nam želi, da bi bili pri oznanjevanju dovolj preudarni in previdni, da nas svet ne bi posrkal vase. Mi smo sedaj njegove priče v svetu in od nas je odvisna prihodnost krščanstva.
Apostolska dela (1,12-14) pripovedujejo, da so se po Jezusovem vnebohodu apostoli vrnili v Jeruzalem in skupaj z ženami, z Jezusovo materjo Marijo in z njegovi brati vztrajali v molitvi in tako pričakovali prihod Svetega Duha. Ko smo utrujeni, iščemo kotičke miru, kjer bi bili radi sami s seboj in nas ne bi nihče motil. Mir pa nam ne zagotavlja le kraj, ampak oseba, ki nam lahko podari ta mir. Zato nam molitev, naš vsakodnevni pogovor z Jezusom, ki je naš mir in naša sprava, prinaša moč v preizkušnjah. Tudi mi se po vzoru prve Cerkve radi umaknimo na samoten kraj, kjer bomo lažje vzpostavili notranji odnos z Bogom.
Kaj nas druži: morda enaka stiska, trpljenje, garanje za preživetje? Morda. Eno pa je gotovo: da lahko vztrajamo, nas mora družiti ljubezen, ki nikogar ne zavrača, ampak vse odpušča. Apostol Peter nam v 1. pismu (4,13-16) pravi, da moramo biti veseli, če lahko zaradi Jezusa kaj pretrpimo. Če zaradi njega trpimo, naj nas ne bo sram, ampak poveličujmo Boga. Trpljenja ne bomo odpravili s tega sveta, a z ljubeznijo lahko naredimo trpljenje bolj človeško; obenem si s tem pletemo venec nebeške slave.
V evangeliju nam evangelist Janez (17,1-11) predstavi velikoduhovniško molitev, kjer Jezus Očeta prosi za svoje, ki mu jih je dal, da jih obvaruje zla in nesloge. Ne prosi samo za apostole, ampak za vsakogar izmed nas, ker vsakega izmed nas ljubi in ga želi pripeljati k Očetu. Jezusovo poslanstvo je bilo, da nam približa in razodene svojega Očeta. Jezus je bil eno z Očetom. Nobene pomembne stvari ni storil, ne da bi se pogovoril z njim. Ko je zaključil svojo nalogo, se je poslovil od nas in se vrnil k Očetu. Morda se tudi mi včasih v dvomu sprašujemo, kakšen je Oče. Odprimo Sveto pismo in se poglobimo v Jezusove govore, njegove čudeže in velikonočno skrivnost, pa bomo spoznali Očeta: kdor vidi Kristusa, vidi Očeta in kdor vidi nas, naj bi videl Kristusa. Oznanjevanje ni privilegij, ampak je poslanstvo krščanske skupnosti. Skupaj se moramo dogovarjati, kaj nam je storiti, da bi bil Jezusov evangelij aktualen tudi danes. Ko bomo med seboj edini in bomo imeli pred seboj samo en cilj, uresničiti Božji načrt, se bodo mnogi vrnili in sprejeli Jezusa za svojega odrešenika. Najbolj pomembna je torej edinost in ljubezen med nami kristjani. Le z vztrajanjem v molitvi, notranjim mirom in ljubeznijo bomo sposobni v današnjem sekulariziranem svetu prikazati lik Očeta, ki daje večno življenje in želi, da sprejmemo ta velik milostni dar, ki nam je pripravljen od začetka sveta. Papež sv. Janez XXIII. je pisal svojemu bratu Janezu: »Zdravilo za vse, prav zares, imamo pri nas doma in tudi jaz si ga prizadevam uporabljati: to je vzljubiti uboštvo, biti zadovoljen z malim, delati in zaupati v Boga. Telesno zdravje, mirna vest, ljubezen do dela in ljubezen do miru v pričakovanju nebeških dobrin, to je radost življenja.« Prosimo Gospoda, naj nenehno poživlja in utrjuje v nas to življenjsko radost.