Jezus in Samarijanka
Pride torej k samarijskemu mestu, ki se imenuje Sihar, blizu posestva, katero je bil Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Bil je tam Jakobov studenec. Ker je bil Jezus od pota utrujen, je pri studencu kar sédel; bilo je okoli šeste ure. Pride žena Samarijanka, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto kupovat živeža. Samarijanka mu pravi: »Kako, da ti mene prosiš piti, ko si Jud, jaz pa Samarijanka?« Judje namreč niti ne govorijo s Samarijani. Jezus ji je odgovoril: »Ko bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: ‚Daj mi piti‘, bi ga ti prosila in bi ti dal žive vode.« Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok; odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji ko naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je sam iz njega pil in njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji odgovori: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen; kdor koli pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje.« Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila semkaj zajemat.« Jezus ji reče: »Pojdi, pokliči svojega moža in pridi semkaj!« Žena odgovori: »Nimam moža.« Jezus ji reče: »Prav si rekla: ‚Nimam moža‘; zakaj imela si pet mož in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož; to si prav povedala.« Žena mu reče: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so Boga molili na tej gori, a vi govoritie, da je kraj, kjer ga je treba moliti, v Jeruzalemu.« Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Zakaj tudi Oče hoče takih molivcev. Bog je duh in, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« Žena mu reče: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; ko pride on, nam bo vse oznanil.« Jezus ji odgovori: »Jaz sem to, ki govorim s teboj!« Medtem so prišli njegovi učenci in so se čudili, da je govoril z žensko. Vendar ni nobeden rekel: »Kaj hočeš ali kaj govoriš z njo?« Žena je popustila vrč, šla v mesto in ljudem pripovedovala: »Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila; ali ni on Kristus?« Šli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili: »Učenik, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za živež jed, katere vi ne poznate.« Učenci so torej govorili med seboj: »Mar mu je kdo jedi prinesel?« Jezus jim reče: »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo. Ali ne pravite: ‚Še štiri mesece, pa pride žetev‘? Glejte, povem vam, povzdignite oči in poglejte polja, da so že bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja sad v večno življenje, da se bosta skupno veselila sejavec in žanjec. Kajti v tem se uresničuje pregovor: ‚Eden seje, drugi žanje.‘ Jaz sem vas poslal, da boste želi to, za kar se niste vi trudili. Drugi so se trudili in vi ste stopili v njih delo.« Iz tistega mesta je mnogo Samarijanov verovalo zaradi besed žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem bila storila.« Ko so torej Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih. Ostal je tam dva dni. In še mnogo več jih je vanj verovalo zaradi njegove besede; in ženi so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, zakaj sami smo ga slišali in vemo, da je on resnično Zveličar sveta.«
Jn 4,5-42
VODA, KI PRINAŠA (VEČNO) ŽIVLJENJE
Voda je danes zelo iskana tekočina, saj jo marsikje pogrešajo. Veliko rek je onesnaženih in s tem so ogrožene tudi podtalnice, kar ima za posledico, da je v mnogih vodovodnih zajetjih ekološko ogrožena pitna voda. Vsi se zavedamo, da brez vode ni življenja in je skrajno neodgovorno, da je marsikje po svetu kolikor toliko zdrava voda le v steklenicah, ki jih prodajajo v živilskih trgovinah. Današnja Božja beseda nam govori o žeji: po ustvarjeni vodi hrepeni ljudstvo na poti iz Egipta v obljubljeno deželo; o duhovni vodi pa spregovori Jezus ob pogovoru s Samarijanko. To je živa voda, ki odžeja za večno življenje. Živo vodo nam Jezus daje po zakramentih. Kaj nam pomenijo zakramenti? Ali nas nagovarjajo, ali pa smo ravnodušni do teh virov milosti. Mnogi pravijo: »Vseeno je, v kaj veruješ!« Ali je res vse tako relativno? Zakaj smo potem tako izbirčni pri telesni hrani in pijači, če nas lahko vsak kruh nasiti in pijača odžeja? Na žalost pogosto zapostavljamo duhovno hrano in se ne menimo za duhovno žejo in lakoto. Smo morda zatrli hrepenenje po Bogu, po živi vodi?
V odlomku iz 2. Mojzesove knjige (17,3-7) beremo o tem, kako ljudstvo godrnja zoper Mojzesa, češ da jih je izpeljal iz Egipta v puščavo, kjer bodo umrli zaradi žeje. Mojzes se obrne na Boga in tako jim z udarcem s palico po skali da piti sveže vode. Mojzes je imel z ljudstvom med potjo v obljubljeno deželo veliko težav. Ljudstvo se ni zavedalo, da je za svobodo treba nekaj žrtvovati. Podobno je danes. Mnogokrat godrnjamo, nismo pa pripravljeni ničesar narediti, da bi se kaj premaknilo.
Apostol Pavel je pisal Rimljanom (5,1-2.5-8), da smo opravičeni po močni in živi veri v Jezusa Kristusa, ki je naš odrešenik in zagovornik pri Očetu. On nam prinaša večno življenje in nas hrani z hrano življenja in napaja z živo vodo, ki jo svoji Cerkvi v obilju daje po zakramentih. Dan nam je Sveti Duh, ki izliva v naša srca Božjo ljubezen.
Odlomek iz evangelija po Janezu (4,5-42) nam prinaša najglobljo resnico o Jezusovem poslanstvu. Pri Jakobovem studencu sta se srečali dve žeji: žeja žene, žejne življenja, in žeja Boga, da bi to človeško žejo odrešil. Ob srečanju s Samarijanko se razodene kot izvir žive vode. Kdo si ne želi takšne vode, ki bi odžejala za vedno? Ob njem se napoji naša duša, ki potem v nas utrdi hrepenenje po nebesih in večnem življenju. Brez nebes, ki so naš končni cilj, naše življenje nima pravega smisla. Kdor pije vodo iz vodnjaka, bo zopet žejen, kdor pa bo pil od vode, ki jo daje Jezus, ne bo nikoli žejen. Še več. Če bomo pili od te vode, bo tudi v nas žuborel izvir žive vode, ki teče v večno življenje. Za to pa je potreben tesen stik z Očetom v molitvi. Ni toliko pomembno, kje molimo, mnogo pomembneje je, kako molimo. Pomembno je, da molimo v duhu in resnici. Molivec mora biti prerojen iz Duha, kot je Jezus povedal že Nikodemu. Molitev v Duhu in resnici in zakramentalno življenje nas najtesneje združijo z Očetom, ki nas tako ljubi, da je za nas daroval svojega Sina. Želi, da spremenimo svoje življenje, da spoznamo resnico, ki osvobaja. Samarijanka je spoznala Jezusa kot preroka, ker je videl v njeno srce. Spreobrnila se je in sprejela živo vodo. Nazadnje je novico o srečanju z Mesijo ponesla svojim someščanom. To je dejavno krščanstvo, ki tudi nas vabi, da sprejmemo Jezusa za odrešenika, doživimo njegovo ljubezen in to posredujemo ljudem, ki so okoli nas. Tako bomo živo vodo, ki smo jo prejeli, delili ljudem, s katerimi se srečujemo. Indijski pesnik Tagore ni bil kristjan, a so njegove pesmi pravi krik po Bogu: »Po tebi hrepenim, samo po tebi: moje srce ponavlja to brez prestanka. Vse želje, ki me poskušajo odvrniti od tebe, so napačne. Tako kot noč hrepeni po svetlobi, tako v moji podzavesti odmeva krik po tebi: Hočem te, samo tebe! Tako kot se vihar spremeni v tišino, pa čeprav se bori proti njej v vsem svojem besu, tako se moj gnev dviga proti tvoji ljubezni in hkrati vpije: Moje srce hrepeni po tebi, samo po tebi!«