»Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.«
Jn 16,12-13
Danes obhajamo nedeljo Svete Trojice. Morda je težko razložiti, da imamo enega Boga, ki se razodeva v treh osebah. Verujemo v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Pri krstu nas duhovnik pokriža in spregovori: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Tako Bog vstopa v naše življenje kot troedini Bog. Oče – izvir vsega, stvarnik. Sin (Jezus Kristus) – Božja Beseda, učlovečeni Odrešenik. Sveti Duh – Božja navzočnost, ki posvečuje, vodi in daje življenje. Vsaka oseba je popolnoma Bog – ne del Boga, ne trije bogovi, ampak ena božanska narava, trojna osebnost.
Bog je odnos. V samem bistvu Bog ni samotar, ampak občestvo ljubezni. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, Duh Sveti je ta vez ljubezni. Trojica pomeni, da je ljubezen večna in bistvena za Boga – ne le dejanje, ampak njegova narava. Odrešenje je delo Svete Trojice. Oče pošlje Sina. Sin se učloveči, živi, umre in vstane. Sveti Duh posreduje Kristusovo navzočnost, vodi Cerkev, prenavlja srca. Vsaka oseba sodeluje pri odrešenju, vsaka na svoj način, v popolnem soglasju. Ko molimo, pogosto molimo Očetu po Sinu v Svetem Duhu. Vsak zakrament, posebej krst, se opravi "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" – to je temelj krščanske identitete. Ker je Bog Trojica – popolna enota v različnosti – tudi Cerkev naj bi bila skupnost različnih ljudi, ki živijo v edinosti, ljubezni in medsebojnem darovanju.
Sveta Trojica ni hladna teološka konstrukcija – je živ odnos. Bog Oče nas je ustvaril. Bog Sin je umrl za nas. Bog Sveti Duh nas prenavlja in vodi. Vsi trije sodelujejo v našem življenju. Zato prosimo Svetega duha, da nas razsvetljuje, da bomo hodili po pravi poti, ki nas vodi v življenje. (jč)
"Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati." Apd 2,1-4
Binkošti niso le spomin na dogodek. So slika, kaj se zgodi, ko Bog stopi v prostor, kjer so ljudje skupaj – ne nujno popolni, a pripravljeni. “Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.” Ključ je ravno v tem: bili so skupaj. V molitvi, v čakanju, v upanju. In potem se zgodi – nenadoma. Bog ne pride vedno po urniku. Pride, ko najmanj pričakuješ, a vedno ob pravem času. Ne pride tiho. Pride z močjo. Kot vihar, kot ogenj, ki ne požge, ampak prebudi. Ne kot tolažba, ampak kot zagon. Ne le za osebno srečo, ampak za poslanstvo. Jeziki kot plameni niso uničili – razsvetlili so. Vsak je bil zadet, nihče ni bil izpuščen. Vsak je dobil dar, ne zato, da bi se umaknil, ampak da bi šel naprej – oznanjat, gradit, povezovat.
Ti jeziki kot plameni niso naključje. Ogenj v Svetem pismu simbolizira Božjo navzočnost, očiščenje, moč. In kar je ključno – “nad vsakim je obstal po eden”. Nihče ni bil spregledan. Božji Duh ne dela selekcije po merilih sveta. Ko pride, napolni vsakega, ki je odprt. In rezultat? Govorili so. Ne z lastnimi besedami, ampak z besedami, ki jih je dajal Duh. Presegli so svoje meje. Strah je zamenjala svoboda. Tišina je postala oznanilo.
Binkošti nas vabijo, da ne čakamo na idealne pogoje. Da se zberemo. Da si dovolimo biti odprti. In da verjamemo: če je lahko Bog napolnil tisto hišo s svojo prisotnostjo, jo lahko napolni tudi danes – v tvojem srcu, tvoji skupnosti, tvojem življenju. Vse, kar potrebuje, je prostor in pripravljenost.
Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!« Raz 22,17.20
Gre za izjemno bogato in globoko sporočilno. Gre za sklepne vrstice celotne Biblije, ki povzemajo temeljno krščansko upanje, vabilo in pričakovanje. Duh in nevesta pravita: »Pridi!« Tu gre za vabilo Svetega Duha in Cerkve (neveste), ki skupaj kličeta Kristusa naj pride. Nevesta simbolizira skupnost verujočih, ki hrepenijo po dokončnem združenju s Kristusom. Ta klic je izraz pričakovanja, vere in ljubezni – srčna prošnja po polnosti Božje prisotnosti. Kdor posluša, naj reče: »Pridi!« Vabilo ni namenjeno le pasivnemu poslušanju, ampak aktivnemu sodelovanju. Tisti, ki sliši to Božje vabilo, je tudi sam povabljen, da postane glasnik upanja. Krščanstvo je vera, ki se širi skozi oznanilo – vsak vernik je poklican, da deli vabilo naprej.
Kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta vrstica kaže na Božjo radodarnost. Voda življenja simbolizira odrešenje, milost, večnost. Ni je treba zaslužiti, kupiti ali si je pridobiti – dana je zastonj. Ključna pogoja sta le žeja in volja: hrepenenje po Bogu in odprtost srca. Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus! To je odgovor verujočega na Jezusovo obljubo. Vera ni samo čakanje, temveč zaupno pričakovanje. S tem klicem kristjan izrazi svojo pripravljenost, da sprejme Kristusovo drugo prihodnost. To je tudi molitev polna upanja in ljubezni.
Celoten odlomek vabi v globok odnos z Bogom, ki ni daleč ali odmaknjen, ampak blizu, oseben in dostopen. Pravi kristjan ni nekdo, ki zgolj čaka na prihod, ampak tisti, ki že danes živi iz tega pričakovanja – sredi vsakdana, s srcem odprtim za milost, pripravljen deliti vodo življenja z drugimi.