Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?«
Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Jn 8,3-5.7.10-11
Ta prizor iz Janezovega evangelija ni le zgodba o usmiljenju, ampak tudi o iskrenem pogledu vase. Pismouki in farizeji so privedli ženo z enim samim ciljem – da bi ujeli Jezusa v past. Niso jih zanimali ne resnica ne pravičnost. Žena je bila zanje le sredstvo. Jezus pa ni sodeloval v njihovem igri. S tihim pisanjem po tleh in z enim stavkom – »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen« – je v središče postavil bistvo: nihče ni brez greha. Ta misel nas vabi k iskrenosti. Kolikokrat hitro obsodimo druge? Kolikokrat pozabimo, da tudi sami padamo, četudi morda drugače? Jezus ni rekel, da greh ni pomemben. Rekel je: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več.« Ne zanikajmo greha – a obsodba ni pot. Pot je spreobrnjenje. Usmiljenje ne pomeni odobravanja zla, ampak vero v možnost nove poti. In prav to je Božja drža do vsakega od nas.
Jezus ne zapre oči pred grehom, a ne izbere poti obsojanja. Izbere človeka. Ne odobrava njenega dejanja, a v njej vidi več kot njen padec. S tem stavkom ji vrne dostojanstvo, vero, da je sprememba mogoča. Tudi mi pogosto potrebujemo to besedo. Ko se počutimo nevredne, obsojane – od drugih ali samih sebe. Jezus nas ne pusti v pepelu krivde. Dvigne nas in reče: "Pojdi." To je klic k življenju naprej. Ne popolnem, ampak prenovljenem. Ne gre za pozabo preteklosti, ampak za odločitev: da te preteklost ne bo določala. Gospod ne obsoja – On vabi. Vabi k novemu začetku. (jč)
»Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.« Lk 15, 21-34
Jezus nam v priliki o izgubljenem sinu hoče povedati, da je nebeški Oče neskončno dober. Ni pomembno, kako težki so naši grehi; Očetova ljubezen je veliko večja, zato odpušča. Pomembno je, da storimo en zelo pomemben korak. Ta izgubljeni sin se je uvidel, da imajo služabniki njegovega očeta vsega v izobilju, on pa trpi zaradi lakote. Zato se je odločil, da se vrne k očetu in postane njegov služabnik. Pokesal se je svojih slabih dejanj, ko je nespametno zapravil vse, kar mu je dal oče. Takole pravi: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.«
Ta svetopisemski odlomek nam ponuja globoko sporočilo o Božjem usmiljenju in ljubezni. Izgubljeni sin, ki se kesajoč vrne k očetu, predstavlja vsakega izmed nas, ki se oddaljimo od Boga, a nas On vedno sprejme nazaj z odprtimi rokami. Oče v priliki ne očita, ne kaznuje, ampak takoj izkaže ljubezen, mu povrne dostojanstvo in pripravi praznovanje. To nam razkriva, da pri Bogu ni obsojanja za tistega, ki se skesa – obstaja le odpuščanje, obnova in novo življenje. To je spodbuda, da nikoli ne obupamo nad seboj ali nad drugimi. Bog nas čaka, ne glede na to, kako daleč smo zatavali. Njegova ljubezen ni odvisna od naše popolnosti, temveč od njegove neskončne milosti. Vrnitev k Njemu prinaša veselje – ne le v nebesih, ampak tudi v našem srcu. (jč)
In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« Lk 13,6-9
Ta prilika nas uči o potrpežljivosti, usmiljenju in priložnosti za spremembo. Smokva, ki ne rodi sadu, predstavlja človeka, ki kljub letom ne prinaša dobrih del. Gospodar bi jo posekal, a vinogradnik – podoba Božje milosti – prosi za še eno leto, še eno možnost, da se preobrazi in začne roditi sadove. Bog je potrpežljiv, a tudi pričakuje, da naša življenja obrodijo ljubezen, dobroto in pravičnost. Ni dovolj samo obstajati; poklicani smo k rasti, k notranji prenovi in k temu, da svojim dejanji prinašamo blagor drugim. Naj nas ta prilika spodbudi k razmisleku: smo rodovitni ali le izčrpavamo zemljo?
Tudi v našem življenju je Bog tisti, ki potrpežljivo čaka, daje nove priložnosti in omogoča rast. A čas milosti ni neskončen. Kliče nas, da se ne odlašamo s spremembo, ampak zdaj dovolimo, da nas On "okoplje in pognoji" – prečisti srce in okrepi vero – da bomo rodovitni v ljubezni, dobroti in pravičnosti. Kljub nerodovitnosti smokve se ne odreče možnosti, da bi obrodila sad. Vidi priložnost za rast, čeprav je pretekli trud ostal brez vidnega uspeha. Tako tudi Bog ravna z nami – ne sodi nas takoj, ampak nam daje čas za spremembo. Priložnost, da prekopljemo svoje srce, ga pognojimo z molitvijo, dobrimi deli in iskreno željo po rasti. Zato izkoristimo vsako ponujeno možnost, da obrodimo sadove ljubezni, usmiljenja in vere. (jč)