Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« … Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel.  

Lk 10,25-27.33-34

Ljubi Boga. Z vsem. Ne napol, ne občasno. Ljubi ga z vsem srcem, ko ti gre dobro, in z vso močjo, ko si na tleh. Z vsem mišljenjem – torej tudi takrat, ko dvomiš, ko ne razumeš. In potem ljubi bližnjega – ne le tistega, ki ti je všeč, ampak vsakega človeka. In ljubi ga kakor samega sebe. To pomeni, da moraš tudi sebe videti z Božjimi očmi – kot vrednega ljubezni. To ni le zapoved, to je pot. Če res vzamemo te besede zares, se spremeni vse: naš odnos do Boga, do drugih in do sebe. Ni več prostora za površnost. Ljubezen ni občutek – je odločitev. In ta odločitev nas vodi v življenje, ki ne mine. Večno življenje se ne začne po smrti. Začne se zdaj – ko se odločimo ljubiti tako, kot nas uči Jezus.

   V življenju pogosto hodimo mimo ljudi, ki so ranjeni – ne nujno telesno, ampak v srcu, v duši, v upanju. Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu pokaže, kaj pomeni prava ljubezen do bližnjega: ne vprašanja, kdo je kriv, ne iskanje izgovorov, ampak dejanje sočutja. Samarijan ne samo vidi bolečino – ustavi se, pristopi, oskrbi in ostane. Ne gre naprej, dokler ni prepričan, da je za človeka poskrbljeno. To ni le zgodba o prijaznosti. To je klic k življenju, kjer ni dovolj, da čutimo – moramo ukrepati. Sočutje brez dejanja je samo dober občutek. Prava ljubezen vedno nekaj stane: čas, udobje, varnost, včasih tudi denar. A prav v tem je moč – ker ko pomagamo drugemu, postajamo podobni Kristusu. Vprašanje, ki ga prilika postavlja vsakemu od nas, ni: »Kdo je moj bližnji?« Temveč: »Komu bom jaz bližnji danes?«

   Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.«

   Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«    

Lk 1,1-3.17-20

   Te besede Jezusa še danes zvenijo z enako močjo. Svet je poln ljudi, ki hrepenijo po smislu, upanju in resnici – poln "zrelih klasov", ki čakajo, da jih nekdo vidi, sliši in jim približa Božjo ljubezen. A delavcev je malo. Premalo je tistih, ki so pripravljeni vstati, stopiti iz cone udobja in postati orodje Božje dobrote v svetu. To ni le klic k duhovništvu ali redovništvu. To je povabilo vsakemu izmed nas. Delo na Gospodovi njivi je delo vsakdanjega pričevanja – v družini, na delovnem mestu, med prijatelji. Biti "delavec" pomeni živeti iskreno, služiti drugim in pogumno oznanjati evangelij – tudi z dejanji, kadar besede niso dovolj. A Jezus nas najprej povabi k molitvi. "Prosite Gospoda žetve." Prva naloga ni akcija, ampak odnos. Molitev. Povezanost z Gospodom, ki edini lahko pošilja in vodi. Ko molimo, se naše srce naravna na Božji pogled – in morda v tej molitvi slišimo tudi Njegov klic prav zase.

   Dvainsedemdeseteri se vrnejo navdušeni. Doživeli so moč Jezusovega imena – demoni so se umikali, zlo je bežalo. Čutijo, da se nekaj velikega dogaja. A Jezus jih preseneti. Ne ustavi jih, ne razvrednoti njihove izkušnje, ampak preusmeri njihov pogled. Vrednost učenca ni v uspehu, dosežkih ali zunanjih rezultatih. Resnična moč ni v tem, kar zmore, ampak v tem, komu pripada. Jezus ne obljublja življenja brez bojev, ampak jim zagotavlja: nič vam ne bo škodovalo. Ne zato, ker bodo vedno zmagovali, ampak ker so vpisani v večnost. V varstvo Boga. Tudi mi včasih iščemo potrditev v rezultatih – v tem, koliko naredimo, koliko vplivamo, koliko nas drugi spoštujejo. Jezus pa nas vabi globlje. Pravi: "Bodi vesel, ker si moj. Ker tvoje ime ni zapisano v statistiki, ampak v nebesih." To je temeljno veselje – tiho, a trdno. Ne temelji na tem, kar dosežemo, ampak na tem, kar nam je bilo podarjeno.   (jč)