»Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«

Jn 17,6-11

   Jezusove besede iz velike duhovniške molitve razkrivajo nekaj zelo nežnega in hkrati mogočno globokega: Bog nas ne vidi kot množico neznancev, ampak kot dar. Oče je učence dal Sinu, Sin pa jih je varoval, učil in ljubil. To ni odnos gospodarja do služabnikov, ampak odnos ljubezni, zaupanja in pripadnosti. Ko Jezus pravi: »Razodel sem tvoje ime ljudem,« ne govori le o tem, da je izgovoril Božje ime. Razodel je Božje srce. Pokazal je Boga, ki ne zavrača, ampak sprejema. Boga, ki ne pozablja človeka, tudi ko človek pozabi nanj. Učenci niso bili popolni, pogosto so dvomili, bežali in se bali, pa vendar Jezus zanje prosi. Ne zaradi njihove brezhibnosti, ampak ker pripadajo Očetu.

   Posebej ganljive so besede: »Ohrani jih v svojem imenu … da bodo eno kakor midva.« Jezus ve, da ostajajo v svetu, kjer bo veliko razdeljenosti, ran in skušnjav. Zato ne prosi najprej za uspeh, moč ali slavo, ampak za edinost. Prava moč kristjana ni v tem, da je boljši od drugih, ampak da zna ljubiti, odpuščati in ostati povezan z Bogom in bližnjim. Tudi danes Jezus moli za nas. V trenutkih, ko se počutimo izgubljene, utrujene ali osamljene, je dragocena misel, da smo vključeni v njegovo molitev. Nismo prepuščeni sami sebi. Pripadamo Očetu, ki nas pozna po imenu, in Sinu, ki nas nosi v svojem srcu. Morda je prav to povabilo tega evangelija: da bi bolj zaupali, komu pripadamo. Ne svetu, ki človeka meri po uspehu, ampak Bogu, ki človeka ljubi, še preden karkoli dokaže.

   »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam.«  

Jn 14, 15-18

   Te Jezusove besede iz Janezovega evangelija nosijo nežno, a zelo močno obljubo: nismo sami. Ljubezen do Boga ni samo v lepih besedah ali občutkih, ampak v vsakdanjem življenju – v zvestobi, potrpežljivosti, odpuščanju in spoštovanju njegovih zapovedi. Kdor ljubi, želi ostati blizu. In kdor ostaja blizu Kristusu, prejema dar Duha resnice. Jezus ve, kako hitro človeka prevzameta strah in občutek zapuščenosti. Zato učencem ne obljubi lahkega življenja, ampak svojo navzočnost. Sveti Duh je Tolažnik – tihi spremljevalec, ki daje moč, ko smo utrujeni, mir, ko smo nemirni, in luč, ko ne vidimo poti naprej. Svet ga pogosto ne prepozna, ker išče hrup, moč in zunanje dokaze. Bog pa prihaja tiho, v globino srca.

   »Ne bom vas zapustil sirot.« To je ena najlepših evangeljskih obljub. Tudi ko se človek počuti osamljenega, nerazumljenega ali izgubljenega, Bog ostaja blizu. Njegova navzočnost ni vedno občutena, je pa resnična. Duh resnice prebiva v človeku, ki odpre srce veri, zaupanju in ljubezni. Naj nas danes spremlja misel: Bog ni oddaljen opazovalec našega življenja, ampak živi sopotnik, ki nas nikoli ne zapusti. V tišini srca nas še vedno uči ljubiti, upati in ostati zvesti resnici.