Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.«    Jn 21,3-7

   Vstali Jezus se je večkrat prikazal svojim učencem. Najraje jih je srečeval pri njihovem običajnem delu, pri ribolovu. Lovili so ponoči in se vračali v zgodnjih jutranjih urah, ko sonce še ni sijalo s polno močjo; pogostokrat je bilo še megleno. Zato se ne smemo čuditi, da so bili zbegani, ko so naenkrat zagledali Jezusa. Presenečenje je povezano tudi s šibko vero, ker še niso v polnosti dojeli, kaj se je zgodilo z Jezusom. Jezus, ki ga učenci sprva ne prepoznajo, jim sredi ribolova svetuje, naj vržejo mrežo na drugo stran čolna. Gre za poziv k zaupanju in poslušnosti, čeprav se jim to morda zdi nelogično. Ko naredijo, kot jim je rekel, ulovijo toliko rib, da mreže niso mogli potegniti ven – znak, da gre za nekaj nadnaravnega. To je simbol božje milosti in obilja, kadar ljudje sledijo njegovemu vodstvu. Učenec, ki ga Jezus posebej ljubi, prepozna, da je to Jezus. Čudežen ulov je bil zanj znak, ki mu je razjasnil, kdo jim je govoril s brega.

   Gre za sporočilo o veri, prepoznavanju Boga v dejanjih in zaupanju, tudi kadar se nekaj zdi neumno ali nepotrebno. Pripoved poudarja moč poslušnosti in razodetje, ki pride skozi izkušnjo. Apostoli so negotovi in nekoliko izgubljeni, zato Jezus vedno znova, na različne načine, vstopa v njihova življenja. Želi jim utrditi vero v njegovo vstajenje. Šibka vera je tudi v današnjem svetu glavni vzrok, da mnogi, tudi prepričani in pobožni kristjani, ne verujejo v vstajenje in večno življenje. Jezus tudi skozi različne dogodke vstopa v naša življenja. Na žalost smo pogosto preveč »slepi«, da bi videli njegovo skrivnostno delovanje v naših življenjih. Tudi mi težko verujemo v vstajenje in večno življenje, zato potrebujemo spodbude. Jezus nas ne pušča same, ampak se nam na različne načine razodeva. Zato odprimo svoje oči, da bomo videli njegova čudovita dela.   (jč)

  Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«        Jn 20,26-29

   Apostol Tomaž ni mogel verjeti ostalim apostolom, ki so se že srečali z vstalim Jezusom. Rekel je, da bo verjel le, če se bo lahko dotaknil njegovih ran. Osem dni kasneje, ko se je Jezus zopet prikazal učencem, je Tomaža povabil, naj se s prstom dotakne njegovih ran. Tomaž se je sedaj odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!« Mar nismo skoraj vsi podobni nevernemu Tomažu? Svojo vero povezujemo z laboratorijskim dokazovanjem: hočem videti, se dotakniti, okusiti, ovohati in s številnimi poskusi dokazati, da je neka zadeva resnična. Kar je dokazano, v to ni treba več verjeti. Vera se začne tam, kjer ti odpove tvoj razum, ko obupaš nad svojimi sposobnostmi in lahko zaupaš samo še nekomu, ki je večji in močnejši od tebe. Jezus je močnejši od nas, njegovo vstajenje je največji čudež!

   Nedelja Božjega usmiljenja je tesno povezana s sv. Faustino Kowalsko, poljsko redovnico iz reda Marijinih sester usmiljenja, ki je znana kot "apostolka Božjega usmiljenja". Po njenih besedah ji je Jezus v številnih videnjih naročil, naj svetu sporoči njegovo brezmejno usmiljenje do vseh ljudi – zlasti grešnikov. Jezus ji je rekel: "Želim, da ves svet spozna moje usmiljenje. Želim podariti nepojmljive milosti dušam, ki zaupajo mojemu usmiljenju." Vsi smo grešniki, zato se ne moremo rešiti le v moči svojih dobrih del, ampak moremo računati na Božje usmiljenje, ki nam omogoča odrešenje kljub naši grešnosti.