Dragi bratje in sestre. Moram z vami podeliti eno lepo doživetje. Namreč ta vikend (11.-13. marec) sem preživel z eno zelo lepo skupino. Skupaj s člani ŽPS-ja, župnijskimi sodelavci in našim župnikom sem se podal v Kančevce iskat duhovna semena in pater Vili (p. Viljem Lovše) jih je imel polno. S temi veselimi ljudmi sem šel iskat nekaj, kar bi v meni obrodilo sadove, in da bi osebno srečal Boga. Ampak norec jaz, v kakšni zmoti sem bil.
Že ob prvem nagovoru voditelja sem spoznal, da so duhovna semena že v nas, tako tudi v meni, le da jih je potrebno prebuditi. Kako? S tem, da začutim, kako dragocena so in jih s spoštovanjem, veseljem in predvsem z hvaležnostjo sprejmem. V tem duhu sem skupaj z magdalenskimi brati in sestrami spoznaval obličje Usmiljenja, ki poživlja mene, tebe in vso Cerkev, kot pravi papež.
Bog nas je klical k izražanju sočutne in usmiljene ljubezni. In spet se človek, kot sem jaz, voden z razumom, vpraša - kako!? Tukaj nam je p. Vili ponudil, da v sprehodu po lepi prekmurski naravi premislimo o odpuščanju, ki spodbuja k novemu življenju. Moral sem mu pokimati, ko nas je z veselimi in obenem iskrenimi besedami opomnil, da je odpuščanje v naši kulturi vedno bolj redko. Prvi sem tisti, ki najprej išče pravičnost, zato ni čudno, da sem potreben spreobrnjenja.
In še k eni zelo pomembni zadevi nas je pater nagovarjal. Zahvaljevanju. Zelo me je pretresla preprosta in resnična logika; najbolje, da jo citiram: »Če svojega bližnjega ne sprejmeš kot dar, potem ga ocenjuješ. Če ga ocenjuješ, ga sodiš. Če ga sodiš, si sodnik. Sodnik pa je le Bog. Torej se imaš za Boga.« Kasneje v pogovoru mi je rekel: »Preden karkoli začneš – se zahvali. Za dobro in slabo. Ne boš imel časa početi karkoli slabega. Napeljalo te bo k dobremu.«
Tako tudi sedaj hvala vsem, ki so skupaj z menoj preživeli ta vikend. Hvala Gospodu, ki me je spremljal te dni … Zahvaljujem se Gospodu tudi za vas, ki te vrstice berete.
Kristian B.
Moji vtisi z duhovne obnove ŽPS v Kančevcih – kako bi jih opisala? Ja, težko je z besedami izraziti, kar duša čuti. Vem samo to, da je Gospod napisal svojih milosti obilo! Sveti Duh je delal »s polno paro«. To so bile duhovne vaje, kjer sem doživela resnično srečanje z Usmiljenim Očetom. Bog povrni vsem, ki so mi – so nam – to omogočili. Z res radostnim srcem vzklikam, kot apostoli na gori Tabor: »Gospod, dobro je, da smo tukaj« - zelo dobro je, da smo bili tu in smo tako obilno duhovno obogateni. To nam bo vir notranje moči za naše vsakdanje življenje,
Magda Golob
V psalmu beremo: »Velike reči je Gospod za nas storil.« Velike reči je storil tudi za nas, udeležence duhovnih vaj v Kančevcih – po Božji besedi. P. Vili nam je evangeljske odlomke postnih nedelj predstavil zelo konkretno, življenjsko. Poudaril je neizmerno Božje usmiljenje in nas povabil, da mu sledimo. Naj nas, naše domače in vse, s katerimi smo na poti, spremlja ta neizmerna Božja ljubezen, vidna in otipljiva v vsem Jezusovem življenju.
Majda R.
Usmiljeni Oče me je v dneh DV vodil za roko, mi pokazal milost v skušnjavah, zmago v boju s hudičem in neskončno usmiljen in ljubeč pogled Jezusa, ki ga je namenil grešnici in meni, brez vsakega obsojanja in z velikim sočutjem.
Hvala, Gospod, za tvojo ljubezen, za trpljenje, ki si ga pretrpel zame, za odrešenje, ki mu včasih zapiram vrata, za tvoj priklon do tal, v mojo temo življenja, kamor prinašaš luč in upanje, daješ moč, prinašaš odrešenje in me osvobajaš ujetosti vase ...
Kako človek ne bi vriskal, ko začuti objem neskončno ljubečega Očeta, kjer se počuti popolnoma varnega. Hvala, Gospod, da smem biti tvoj otrok!
Anica D.
Duhovne vaje so bile zelo dragocena izkušnja, saj je p. Vili na izredno preprost način prikazal evangelije: skušnjave, Jezusovo spremenitev na gori, izgubljenega sina in ženo zasačeno v prešuštvu. Jezus je prvi premagal skušnjave, zato pomaga tudi meni in slehernemu izmed nas, da lahko premagamo skušnjave. Zelo pomembno je, da se zavem, da nisem jaz tisti, ki sodi, ampak je sodnik Bog. On je usmiljeni Oče, ki me razume, tudi ko padem v velik greh, in me čaka, da se vrnem. Ali nas včasih ne napade skušnjava, da bi se pohujševali nad padlim bratom ali sestro in pograbili kamen, da bi ga vrgli vanj? Ali ni to, da se imam za boljšega od drugih, napuh, ki je nastal zaradi pomanjkanja vere in zaupanja v Boga? Bog je usmiljen, sprejema ljudi s takšnimi in drugačnimi »etiketami«, ki smo jim jih prilepili mi … Vsekakor veliko gradiva za premišljevanje. Hvala Bogu za čudovita dneva, ki sta v pomoč za delo v župniji in naravnavata smer osebnega življenja na poti za usmiljenim Jezusom.
Jože Čonč