Na 19. nedeljo med letom, 10. avgusta, pozno zvečer, je gospodar življenja poklical v bolnišnici izpod zelenega Pohorja svojega dolgoletnega delavca v njegovem vinogradu na zasluženo plačilo.

V sredo, 13. avgusta 2014, je bilo veličastno slovo, oziroma, kakor je njegov brat Stane na koncu povedal: »Ne poslavljamo se, samo predajamo ga.«

   Škof Stanko Lipovšek je vodil pogrebno slovesnost z mašo v pobreški cerkvi. Po evangeliju se je velikodušno zahvalil p. Cerarju za neumorno delo v mariborski nadškofiji, za pisateljsko in glasbeno ustvarjanje, za duha, ki ga je zapustil slovenskemu občestvu kot misijonar, in za njegovo vero, ki je opogumljala in bodrila slehernega človeka.

   P. Ivan Hočevar, predstojnik skupnosti v kapeli Srca Jezusovega na Ljubljanski, kjer je pater Cerar preživel zadnje obdobje svojega življenja in od koder se je začelo tudi slovo, je po obhajilu izrekel številne zahvale in nas vse povabil na agape, ki je imelo predokus večne gostije, kamor smo vsi povabljeni.

   Novi jezuitski provincial Ivan Bresciani je prebral del oporoke, kako p. Cerar vsem odpušča in sam prosi odpuščanje, čeprav se ne zaveda, da bi komu kaj hudega storil.

   Z velikim sočutjem je z nami podelil izkušnjo njunega zadnjega srečanja. Kako ga je p. Cerar opogumil s soncem iz Pavčkove pesmi. Ob tem je začutil, da se je pater vse svoje življenje trudil biti sonce in želel odganjati sence. Vsi, ki smo p. Cerarja poznali, lahko z gotovostjo rečemo, da mu je to v zelo veliki meri uspelo. Bil je sonce s kitaro, pesmijo in jasno ter preprosto Božjo besedo na ustih.

   Naša katehistinja Majda Rebernik, ki je bila tudi njegova učenka, takrat še v Brezju, se je iz srca zahvalila p. Cerarju za neumorno in velikodušno več kot 20-letno delo v župniji:

»Vaša prijaznost, veselost, sposobnost sodelovanja in sprejemanja, tako otrok kot mladih in starejših, je bila magnet, ki je pritegnil. Bog, ki nas je prvi ljubil, je vedel, koga mora poklicati za oznanjevalca evangelija - veselega oznanila, da bi tudi mi vzljubili Boga. In ob vašem oznanjevanju smo ga!

   Znali ste prisluhniti mladim, njihovim željam in nastale so glasbene skupine, ki so zavzeto sodelovale pri sv. maši - vsak teden druga. In ko so se mladi združili v pevski zbor, je donela hvalnica Bogu z vso gorečnostjo mladih src. Tudi odrasli mešani pevski zbor, ki je pel in še poje pri jutranjih mašah in ob praznikih, je bil številčen.«

   V tem zboru je p. Cerar skoraj do zadnjega meseca svojega življenja tudi sam pel. Tokrat pa so peli brez njega, a njemu v slovo ubrano in čuteče, kakor jih je učil. Damijan Vinter ga je orisal z besedami:

»Imel je popoln posluh. Ne samo za glasbo, temveč tudi za življenje.

Bil je kot vodilni ton harmonije življenja. Vodilni ton, ki razveže še tako disonančni akord.

Rad je povzdignil svoj žlahtni glas, pa vendar znal prisluhniti tudi ostalim, se z njimi uglasiti« in še dodal »v življenju sem spoznal veliko duhovnikov in ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo. In moram priznati, da je bil p. Cerar najbolj življenjski pričevalec vere ...«

Spregovorila je tudi rojakinja iz Doblič, od koder je prišel celi avtobus. In na zadnje pravi biser, mladosten, sproščen in preprost brat Stane, ki je z nami podelil izkušnjo iz otroštva, kako je spoznal svojega brata, ki ga je do stropa metal in se z njimi igral. Prisrčna izpoved je bila nagrajena z aplavzom.

   Ko smo p. Cerarja spremljali na pokopališče, je posijalo sonce, odprla so se nebesa in začutili smo, kako je p. Cerar z nami povezan. Vzdušje je postalo čisto vstajenjsko, veselo, živo, tako, kot je bil p. Cerar.

   Preden zaključim, bi rada rekla še besedo ob sedmem dnevu, ki se je obhajal 20. 9. 2014 v župnijski cerkvi. P. Zupančič je z izrednim sočutjem podelil z nami njuno zadnje srečanje dan pred smrtjo, ko mu je dal še vesoljno odvezo in s kako odgovornostjo je p. Cerar vsem vse še enkrat odpustil.

   Pevci so z njegovimi pesmimi - Kristus stoji pred nami - na začetku in Misijonarjem na koncu pričarali pravo Cerarjevo vzdušje v cerkvi, kot pred mnogimi leti, ko je bil med nami kot župnik.

   Dragi p. Cerar, veselite se, in še enkrat, veselite se tam gori, z vsemi Magdalenčani, ki so vas tam že pričakali in vsi prosite za nas, ki smo še na poti, da se bomo nekoč lahko skupaj veselili v Božjem kraljestvu.  

           Hvaležni Magdalenčani