Cerkev sv. Magdalene na Bregu se pojavi v zgodovini dne 10. junija 1289, ko se omenja njen župnik Gotfrid. Nastala je kot hočka podružnica, ki pa je kmalu postala sedež vikariata tik ob dravski meji oglejskega patriarhata, enako kot pozneje Ruše, Limbuš, Miklavž, Šentjanž ter Studenci in Brezje. Cerkev so, po patrociniju sodeč, postavili vsaj v 1. polovici 13. stoletja na pomolu nad razkrižjem ceste, ki je vodila z dravskega mostišča proti Ptuju, in poti, ki je vzdolž Drave prečka la Pobrežje, Zrkovce in Dogoše ter se v Miklavžu zopet spojila s Ptujsko cesto. Prvotna romanska cerkev je zaradi oddaljenosti od Hoč gotovo kmalu dobila lastno pokopališče. Pri cerkvi je bil okoli leta 1520 opuščen vikariat s tem, da se je njen župnik preselil k podružnici sv. Jakoba v Limbušu. Kaj se je zgodilo z Magdalenino cerkvijo, ki je bila odtlej do leta 1788 limbuška podružnica, se ne ve. Verjetno je bila ob turški oblegi Maribora leta 1532 požgana enako kot vse druge v mestni okolici. Gotovo pa ne popolnoma uničena in tudi ne opuščena, kot na primer Marijina na Lebarjah zahodno od mesta. Z njeno obnovo v 16. stoletju začenja razvoj sedanje cerkvene stavbe, ki s svojo arhitekturo pripoveduje o svoji gradbeni zgodovini. Vendar o tem na koncu sestavka, najprej pa si oglejmo njeno sedanjo stavbo in opremo.
Tlorisni sestav in videz cerkve sta razmeroma preprosta. Sestavljajo ga kvadratast zvonik, pravokotna ladja z na severu prizidano krajšo in nižjo kapelo ter ožji, toda višji prezbiterij s poligonalnim zaključkom in na severu prizidano pritlično zakristijo. Medtem ko zvonik pokriva pločevinasta korenasta streha, pokriva vso ostalo cerkev enotna sedlasta opečna streha. Vsa cerkvena zunanjščina je od leta 1894 dalje enotno fasadirana, tako da navzven ne razkriva nobenih gradbenih faz, čeprav okna kapele ne morejo prikriti svojega visokobaročnega, zakristija poznorenesančnega, ladja in prezbiterij pa zgodnjebaročnega izvora, medtem ko so line zvonika rezultat predelav iz leta 1873. Vso cerkev opasuje enoten konkaven venčni zidec, stenske predrtine maltasti okviri, zvonik pa pristrešen talni, trije gladki stenski in profiliran venčni zidec, ki se nad urnimi številčnicami štirikrat pol krožno vzboči. Iz križno obokane zvonice s tremi polkrožno sklenjenimi vhodnimi loki vodi baročen, s profilirano preklado zaključen pravokoten portal v cerkveno notranjščino.
Ta je gradbeno zanimivejša od zunanjščine. Kljub obnovam, ki so si sledile od leta 1808 do danes, je ohranila svojo baročno podobo, čeprav je seveda ostenje cerkve starejše od nje. S potlačenim banjastim obokom pokrita ladja se deli v tri obočne pole, ki jih sestavljajo 4 pari obstenskih polslopov in 3 pari sosvodnic, krase pa 3 baročno razgibani maltasti okviri. Osvetljujeta jo dve južni pravokotni okni, tlakana pa je s črno-belimi marmornimi ploščami. Zahodno polo zaseda zidana, ravno zaključena in masivna pevska empora, ki jo nosita dva močna toskanska stebra in trije križni oboki, nanjo pa vodijo desne stopnice. Polkrožno sklenjen slavolok povezuje ladjo z dvopolnim prezbiterijem, ki je sicer enako organiziran kot ladja, le da mu tristrani zaključek oblikujejo tri sosvodnice. Teme njegovega polkrožnega banjastega oboka krase štirje maltasti okviri, med njimi dva okrogla. Tlak je enak ladjinemu, le da je voltarnem delu za tri stopnice višji. Prezbiterij osvetljujejo tri okna, iz prve pole pa vodi pravokoten ušesast baročen portal v zakristijo. To pokriva banjasti obok s tremi sosvodnicami in jo osvetljujejo tri okna. Zakristija je ob severni strani cerkve postavljena tako, da zaseda kot med širšo ladjo in ožjim prezbiterijem. Ob severni steni ladje sloni nekaj krajša in nižja pravokotna kapela, ki sega do zakristije. Vanjo vodijo: z zahodne strani polkrožno sklenjen vhod, iz ladje potlačeno ločno oblikovan ozek in visok prehod, iz zakristije pa majhna vrata, ki so prvotno služila za dostop na prižnico. Kapelo odlikuje kvalitetna baročna arhitektura, ki jo sestavljajo 4 pari dvojnih pilastrov, bogato profilirano popolno ogredje z golšami nad pilastri, dvojne oproge in trije križni oboki. Osvetljujejo jo dve pravokotni okni (tretje je zazidano) z baročnimi mrežami v severni in polkrožno okno v zahodni steni. V vzhodnem zaključku kapele (za oltarjem Lurške Matere božje) je ohranjena sled stopnišča, ki je vodilo iz zakristije skozi kapelo in prebita ladjino steno na prižnico ob levem slavoločnem oltarju. Ob njem je v zahodni steni zakristije, ki služi kapeli kot vzhodna, ohranjen prvoten zakristijski vhod v obliki pravokotnega renesančnega portala, katerega pod boja krase 4 vrezana polja z okroglima rozetama, preklado pa 2 polji z rombično, medtem ko je zaključni profil deloma uničen. Portal govori za nastanek zakristije v prvi tretjini 17. stoletja, kar vnaša v cerkvi no navidezno statično sestavo določeno stilno razvojnost.
Cerkvena oprava, ki jo sestavljajo predvsem oltarji in orgle, je dovolj kvalitetna, da pritegne našo pozornost, poleg tega pa je kompozicijsko skladno uglašena s prostornino, ki jo tudi barvno imenitno dopolnjuje. Najprej je tu glavni oltar, ki s svojo mogočno arhitekturo zaključuje cerkveno notranjščino ter jo s premišljeno likovno govorico umetnostno in duhovno bogati. Je rahlo us ločenega tlorisa ter se deli v tri konstruktivne enote: podstavek, nastavek in atiko. Podstavek brez menze razvija dva para konzol in z navideznima portaloma nakazuje oltarni obhod. Nastavek sestavljata dva para gladkih stebrov, ovitih s cvetnimi girlandami, in ogredje, ki se v sredini ločno vzboči. Med stebri je v osredju večja, ločno zaključena vdolbina, ob straneh manjši školjkasto zaključeni niši in na konceh zalomljeni volutasti krili, okrašeni s plamenečima vazama. V vdolbini je upodobljena klečeča Marija Magdalena, ki se v gloriji žarkov, oblakov in v družbi sedmerih angelov zamaknjeno dviga v nebo. Ob straneh stojita med stebri njeni spremljevalki (po Marku) Marija, mati Jakobova, in Saloma, ki držita enako kot ona v rokah mazilni posodi. Njuna obraza pa ne sledita Magdalenini zamaknjenosti, ker sta poprečna podobarska izdelka iz 2. pol. prejšnjega stoletja, ki sta zamenjala originalni glavi. Sledi atika, ki je pomanjšana ponovitev nastavka. V osredju hrani polkrožno sklenjeno, poljudno naslikano podobo Marijinega kronanja, ob straneh stojita pred nišama kipa sv. Katarine in sv. Barbare, na konceh pa počivata na prevrnjenih volutah angela - demonstranta. Atično ogredje, ki izriva iz sebe dva para okrasnih volut, zasedajo nadangel Mihael s tehtnico, angela -adoranta in puta. Oltar je lesen, marmoriran in barvno lepo uglašen, saj so si pozlata ter hladna in topla marmoracija v skladnem razmerju. V njegovi zasnovi, ki se nagiba k ploskovitosti in poudarjeni tektoniki, se med izrazito baročno oblikovnostjo že zaznava vpliv klasicizma, ki se kaže tudi v nekaterih detajlih. Zato njegov nastanek lahko postavimo v osemdeseta leta 18. stoletja, ko je bila tu leta 1788 ustanovljena lokalija. Daritveni oltar pred njim, sestavljen iz menze, tabernaklja, krstilnika, pulta, mizice in 6 stolov, narejen po načrtih ing. arh. Andreja Mlakarja leta 1982, je lep primer kvalitetne, a nevsiljive in zato ambientaino uglašene sodobne stvaritve, ki se dobro vključuje v dani, baročno opredeljeni prostor. Na stenah prezbiterija je razmeščenih 5 kipov: boljši Vstalega zveličarja, okornejši Dobrega pastirja ter poprečni Križanega, Gabrijela z lilijo in Rafaela s Tobijem, ki so vsi iz prejšnjega stoletja. Zakristijska oprava je sodobna.
Slavoločna oltarja sta enaka, levi je posvečen sv. Apoloniji, desni sv. Trojici. Stojita na zidanih podstavkih in sta temno marmorirana. Namesto podstavkov imata predeli, katerih vsaka oblikuje po dve pravokotni bazi, na katerih stojita gladka stebra, ki nosita popolni golšasti ogredji. Atiki obstopajo navpične volute in zaključujeta igrivi ogredji. V njih sredi se prikazujeta goreči srci, obdani z vencema žarkov in oblakov. Nastavka oltarjev obsegata razgibano zaključeni sliki sv. Apolonije in sv. Trojice, ki sta očitno prilagojeni sedanjima okviroma. Prva slika predstavlja sveto mučenico, privezano ob drevo ter njena mučitelja, rablja in vojaka. Rabelj pristopa z leve in drži v desnici klešče z izpuljenim zobom, vojak v antičnem oklepu in s šlemom pa se pojavlja z desne ter drži v desnici sulico, z levico pa se opira na slikovito oblikovan ščit. Zadaj stoji moški, ki opazuje prizor mučenja. Pokrajina je komaj nakazana z goro za zelo nizkim obzorjem. Figure so podane z vseh gledišč: rabelj v profilu, vojak z napol hrbtne strani, mož v ozadju en face. Bosa svetnica, mlada in lepa, v baročni pozi in z zamaknjenim obrazom, je oblečena v modna oblačila z životkom in s trakom v laseh. Kompozicija, kolorit, figuralika (zlasti rabelj in vojak) ter oblačila govore za nastanek slike v začetku ali najpozneje v 1. polovici 18. stoletja. Gre za kvalitetno stvaritev italijanskega ali italijansko vplivnega mojstra, ki je bila šele pozneje prirejena za sedanji poznobaročni okvir, prej pa se je verjetno pol krožno zaključevala. Slika sv. Trojice na desnem oltarju nam predstavlja sv. Trojico v kompozicijski sestavi z ikonografskim imenom Prestol milosti (thronus pietatis, Gnadenstuhl), ko sedeči Bog oče drži pred seboj med koleni križanega Sina, nad katerim plava Sv. Duh. Ta predstavitev Sv. Trojice se je pojavila v Zahodni Evropi ob koncu 12. stoletja in je dosegla svoj višek v 15. in 16. ter je v 18., ko je nastala naša slika, bila že redka. V zgornjem delu deloma preslikana je manj kvalitetna od prejšnje ter delo domačega mojstra, ki je bilo šele pozneje prirejeno za sedanji poznobaročni okvir. Oltarja sta mlajša od slik, saj sta pobaročna podobarska izdelka iz 1. tretjine 19. stoletja. To velja tudi za plastiko na severni steni ladje, ki prikazuje Marijo z otrokom, sedečo na oblakih sredi venca žarkov. Oltar Lurške Matere božje v kapeli zaseda vso njeno vzhodno stranico. Njegova spodnja etaža obsega zidano menzo in lesen podstavek s polkrožno sklenjenima prehodoma, katerih desni služi sedaj za dostop v zakristijo, levi pa je nekoč služil za spovednico. Tabernakelj je verjetno nekaj mlajši od oltarja. Obstopa ga prostorsko razvita predela, ki nosi nastavek. Tega sestavljajo trije pari gladkih stebrov in osrednja niša, ki jo obroblja ločno zaključen in z akantovo vitico okrašen okvir. Ob straneh spremljata nastavek iz akanta spleteni krili. V niši stoji umetnostno nepomemben kip Lurške Matere božje, med stebri pa stojita sočasni plasti ki sv. Frančiška Ksaverija in sv. Janeza Nepomuka z angeloma - adorantoma na vsaki strani tabernaklja. Po trije in trije stebri na vsaki strani oltarja nosijo kosa golšastega ogredja, ki se preko osrednje niše ločno povezujeta. Sledi precej potlačena atika, ki ni v velikostnem razmerju z nastavkom. Sestavljata jo bogato razgibani voluti in jo zaključuje usločena golšasta greda. V atiki je prikazan Bog oče, ki blagoslavlja Marijo v nastavkovi niši pod seboj. Lesen oltar je pozlačen ter zelenkasto in rjavkasto marmoriran.Je kvalitetno mizarsko in rezbarsko delo iz sredine 18. stoletja, vendar zaradi nizkega kapelinega oboka s premalo razvito atiko.
Na pevski empori stoje orgle, katerih klasicistična, rjavo pobarvana omara, je verjetno že iz 2. četrtine 19. stoletja. Krona jo pozlačeno čelo, ki ga sestavlja bogato oblikovana rokokojska školjkovina in trije puti z glasbenimi inštrumenti (kapelniškim žezlom, goslimi in kornetom) iz tričetrtine 18. stoletja, ki pa niso od iste roke, saj je angel - goslač drugačen od ostalih dveh. Čelo je vsekakor precej starejše od sedanje omare in verjetno ostanek prejšnje.
Na koncu kratkega opisa moremo ugotoviti, da hrani cerkev sv. Magdalene umetnostnozgodovinsko vredno opravo in, kar je posebej poudariti, da je ta oprava po zadnji, dobro pretehtani obnovi, zaživela z njeno arhitekturo v skladnosti, ki v gledalcu zbuja vtis umetnostnega doživetja, v verniku pa zavest, da je to doživetje del globljega doumetja njene duhovne izpovednosti.
V župnišču hranijo sliko Roženvenške Marije iz leta 1845, s katero oktobra opremljajo oltar Lurške Matere božje. Slika je delo Tunnerjevega učenca Zellnerja ter dober predstavnik t. i. romantičnega slikarstva iz 1. pol. 19. stol. pri nas.
Gradbeno zgodovino sedanje cerkve sv. Magdalene lahko zaradi pomanjkanja arhivskih podatkov ugotovimo le na osnovi raziskav njene arhitekture, pri čemer se seveda ne moremo baviti z metodo tovrstnega dela, ampak le z njenimi rezultati.
Kot iz splošne zgodovine vemo, je srednjeveška cerkev v 1. polovici 16. stoletja propadla, vendar ne za dolgo, saj se v zadnji četrtini istega stoletja zopet pojavi. Sedanja ladja, ki morda hrani v sebi nedokazljive ostaline svoje srednjeveške prednice, je namreč še iz 16. stoletja. Takrat je bila pokrita s tri ali celo štiri kapno streho, imela je lesen strop, ravno zaključeno fasado z okrog lim (rozetnim) oknom in neznan, vendar verjetno majhen pravokoten prezbiterij. K njej so v 1. četrtini 17. stoletja prizidali sedanji, nekaj ožji, vendar za toliko višji prezbiterij, da so ju lahko prekrili z enotno streho. Ker prezbiterij obsega tudi slavoločno steno, so morali vzhodno ladjino steno v njegovi širini podreti. Ob severno stran prezbiterija so prislonili majhno nizko zakristijo z renesančnim portalom in položno pultasto streho, v njem pa postavili glavni oltar, ki so ga 1. 1627 posvetili. Okoli leta 1700 so ladjo obokali in vanjo vstavili pevsko emporo, prezbiterij preobokali, zakristijo podaljšali z renesančnim portalom vred proti zahodu, jo dvignili in obokali ter njeno novo strmo pultasto streho povezali s streho ladje in prezbiterija. Za njeno povezavo s prezbiterijem so vstavili sedanji profiliran baročen portal. Ob tej priložnosti so tudi trapecasto nadzidali ladjino zahodno fasado in zgradili sedanji zvonik, ki z vzhodno steno počiva na njej, ladjo samo pa prekrili z novo sedlasto streho. Nato je cerkev postopoma dobila novo opravo, od katere se je ohranila zasnova glavnega oltarja in sliki obeh slavoločnih oltarjev. Proti sredini 18. stol. so pri zida Ii kapelo, katere ostrešje so spojili z ladjinim, a je zaradi večje širine kapele za malenkost presegalo zakristijskega. Verjetno leta 1872 so kapelino ostenje nadzidali za okoli en meter ter zaradi tega ponovno dvignili kapelino in ladjino ostrešje. Zato so opečno nadzidali obe njuni čeli in s tem še močneje ločili njuni strehi od prezbiterijeve in zlasti zakristijske strehe. Obnove v 19. in 20. stoletju (1808, 1834, 1838, 1872, 1894, 1939 itd.), ki so zadevale predvsem stene, ne pa prostorov, so ustvarile sedanji zunanji in notranji izgled cerkve, ki za enovito fasado prepričljivo skriva svojo dejansko starost, ta pa znaša kar okoli 400 let.
Jože Curk