Cerkev sv. Magdalene na Bregu se pojavi v zgodovini dne 10. junija 1289, ko se omenja njen župnik Gotfrid. Nastala je kot hočka podružnica, ki pa je kmalu postala sedež vikariata tik ob dravski meji oglejskega patriarhata, enako kot pozneje Ruše, Limbuš, Miklavž, Šentjanž ter Studenci in Brezje. Cerkev so, po patrociniju sodeč, postavili vsaj v 1. polovici 13. stoletja na pomolu nad razkrižjem ceste, ki je vodila z dravskega mostišča proti Ptuju, in poti, ki je vzdolž Drave prečka la Pobrežje, Zrkovce in Dogoše ter se v Miklavžu zopet spojila s Ptujsko cesto. Prvotna romanska cerkev je zaradi oddaljenosti od Hoč gotovo kmalu dobila lastno pokopališče. Pri cerkvi je bil okoli leta 1520 opuščen vikariat s tem, da se je njen župnik preselil k podružnici sv. Jakoba v Limbušu. Kaj se je zgodilo z Magdalenino cerkvijo, ki je bila odtlej do leta 1788 limbuška podružnica, se ne ve. Verjetno je bila ob turški oblegi Maribora leta 1532 požgana enako kot vse druge v mestni okolici. Gotovo pa ne popolnoma uničena in tudi ne opuščena, kot na primer Marijina na Lebarjah zahodno od mesta. Z njeno obnovo v 16. stoletju začenja razvoj sedanje cerkvene stavbe, ki s svojo arhitekturo pripoveduje o svoji gradbeni zgodovini. Vendar o tem na koncu sestavka, najprej pa si oglejmo njeno sedanjo stavbo in opremo.