Srd in jeza sta ostudna, grešen človek se jima bo vdajal. Kdor se maščuje, bo izkusil maščevanje Gospoda, ki si bo skrbnó zapomnil njegove grehe. Odpústi krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi. Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljênja?

Sir 27,30-28,3

   Današnja Božja beseda govori o zelo pogosti napaki v medčloveških odnosih – jezi in zameri. Jeza in zamera ne koristita nikomur, človeka pa oropata svobode. Tisti, ki goji zamero, uničuje samega sebe, saj mu zamera in z njo povezana jeza onemogočata normalno življenje. Kar pa je še huje, mu preprečujeta, da bi svobodno zadihal. Modri Sirah se sprašuje, kako bo tak človek našel usmiljenje in odpuščanje grehov? Božje usmiljenje in odpuščanje grehov lahko doseže le človek, ki je sam tudi usmiljen in odpušča tistim, ki so mu naredili kakšno krivico. Tak človek ima v srcu ljubezen, zato ga bo Bog, ki je ljubezen, sprejel v svoje kraljestvo. Če imamo v srcu ljubezen, nam tudi izpolnjevanje zapovedi ne bo težko.

   Tudi v evangeliju je govora o odpuščanju. Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Kar pomeni neštetokrat oziroma vedno. Zakaj? Kje je potem pravica? Morajo nedolžni vedno trpeti in prenašati izkoriščanje? Človeško gledano je odgovor: da. Vendar ima Bog drugačno zakonodajo in drugačna merila. Zanj noben človek ni odveč in zato vsakemu ponudi novo priložnost, da se preizkusi in morda izboljša. Njegova ljubezen ne pozna meja: »Ker si človek, te imam rad!« Zato je vsak kristjan povabljen, da se nauči odpuščati in se trudi najti pri tistem, ki mu je naredil krivico, vsaj trohico dobrega, ki je dovolj za spoštovanje in novo priložnost. Tudi v molitvi očenaš prosimo, da nam odpusti, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Zato skupaj z Jezusom poiščimo pot odpuščanja in sprave.     (jč)

   Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Mt 16,21-23

   V današnjem evangeliju slišimo zelo zanimivo Jezusovo reakcijo na Petrovo izjavo, da se to, da bi Jezus trpel in umrl pač ne sme zgoditi. Peter namreč misli po človeško in si ne želi, da bi njegovega učitelja mučili in umorili. Zanj in še bolj za ostale apostole je to nepredstavljivo, saj verjamejo, da je on Mesija, ki bo rešil Izrael rimske nadvlade. Vedo, da dela čudeže in da je eno z Bogom, sedaj pa govori o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka. Apostoli so bili preveč »prizemljeni«, da bi lahko razumeli to skrivnost, da bo Božji sin trpel in umrl. Zato Jezus graja Petra, ker misli na to, kar je zemeljsko. Zemeljsko je satanova oblast in on hoče vsakogar odvrniti od Boga, tudi apostoli in njihovi nasledniki niso izjema.

   V drugem delu pa nas Jezus povabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj!« Nositi križ pomeni sprejeti in premagati težave, ki nam jih nalaga življenje. Križ je vedno breme, pa naj bo lahko ali težko. Vsakdo dobi takšen križ, kakršnega je sposoben nositi. Nihče pri prenašanju križa ne ostaja sam, ampak mu ga pomaga nositi Jezus, če mu zaupamo in se povežemo z njim. Kdor je prepričan, da bo sam zmogel biti srečen na tem svetu, se zelo moti. Nismo popolni, zato potrebujemo Boga in vera vanj daje našemu življenju pravo smer in smisel. Kdor zaupa Jezusu, ne bo izgubil svojega življenja, ker ga čaka večno življenje pri Bogu. Sprejeti in nositi križ za Jezusom je bližnjica do nebeškega kraljestva, ki nam je obljubljeno.   jč

   Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«  

Mt 18,18-20

   Evangelij nam v prvem delu spregovori o medsebojnih odnosih, saj jezus pravi: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči.« Spoštovanje človeka je osnovno pravilo lepega vedenja. Napak svojega bližnjega ne razlagamo pred vsemi, ampak se potrudimo, da mu na samem povemo, kaj nas pri njem moti. Na tak način drugemu pokažemo, da ga imamo radi. Nihče med nami ni popoln, zato tistemu, ki je bil do nas krivičen, dajmo novo priložnost, da se lahko opraviči in popravi svoje napačno ravnanje ali slabe besede. Jezus nas hoče posvariti, da razpravljanje o grehih drugih v javnosti ni le neprimerno ampak tudi zelo škodljivo za vse.

   V drugem delu nam pove, da je odpuščanje resnična vrednota, zato ga moramo bolj pogosto uporabljati. Jezus je dal apostolom in posledično vsem duhovnikom oblast odpuščati grehe v imenu Jezusa Kristusa. Zato pod pravimi pogoji je lahko odpuščen vsak naš prestopek, če ga obžalujemo in ga izpovemo v zakramentu sv. spovedi. Po duhovnikovih rokah nam Bog odpusti grehe. Pomembna je tudi molitev, sploh skupna, ko z družino ali kom drugim skupaj molimo in slavimo Boga. Kot kristjani ne moramo živeti zaprti v svoji sobi, brez stika z ljudmi. Svojoi vero utrjujemo v skupnosti, kjer poslušamo drug drugega, delimo drug z drugim svoje veselje in svoje skrbi. Tako smo drug drugemu v oporo.

   »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremíja ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovóril; rekel mu je: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

Mt 16,13-16

   Jezusovo vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem pri Cezareji Filipovi, ni bilo namenjeno le njim. To je vprašanje, ki že dva tisoč let odmeva v srcu vsakega človeka. Najprej vpraša: »Kaj pravijo ljudje?« Šele nato pride drugo, veliko bolj osebno vprašanje: »Kaj pa ti praviš?« Razlika med obema je ogromna. Prvo išče mnenje množice, drugo pa razkriva vero srca. Tudi danes ljudje o Jezusu govorijo zelo različno. Nekateri ga imajo za velikega učitelja morale, drugi občudujejo njegovo modrost, tretji v njem vidijo zgodovinsko osebnost ali preroka miru. Marsikdo ga spoštuje, a ga ne pozna. Tako kot v evangeliju tudi danes kroži veliko odgovorov, ki so deloma resnični, vendar niso popolni.

   Ko Jezus pogleda učence in vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«, nastane trenutek tišine. Nihče ne more odgovoriti namesto drugega. Vera ni nekaj, kar podedujemo zgolj od staršev ali naroda. Ni le znanje, ki smo ga osvojili pri verouku, niti navada obiskovanja cerkve. Vera postane živa šele tedaj, ko človek osebno sreča Kristusa in si upa izreči: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Ob tem pa nas Peter tudi tolaži. Vemo, da isti Peter, ki je tako lepo izpovedal vero, pozneje Jezusa trikrat zataji. To pomeni, da svetost ni v tem, da nikoli ne pademo, ampak da se po padcu vrnemo k njemu. Jezus ni preklical Petrovega poslanstva zaradi njegove slabosti. Nasprotno, prav iz njegove ponižnosti je zgradil trdno skalo. Bog ne izbira popolnih ljudi, ampak tiste, ki mu dovolijo, da jih preoblikuje. Vprašanje »Kdo sem zate?« se posebej močno dotakne našega vsakdana. Kdo je Jezus zame, ko se vse odvija po mojih načrtih? Naš odgovor se ne kaže predvsem v besedah, ampak v načinu, kako živimo. Če je Jezus res Kristus, potem mu zaupam tudi takrat, ko ne razumem. Če je Sin živega Boga, potem njegova ljubezen presega moje strahove, njegove obljube pa so trdnejše od mojih občutkov. Ne sprašuje nas, koliko znamo o njem, ampak koliko prostora ima v našem srcu.