In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Jn 1,14
Ta misel nas ustavi pri skrivnosti, ki je hkrati zelo velika in zelo blizu. Beseda, ki je bila od začetka, ni ostala oddaljena. Postala je meso. Vstopila je v naš vsakdan, v krhkost, utrujenost, veselje in bolečino človeškega življenja. Bog ni govoril le od daleč. Govoril je z obrazom, z rokami, z življenjem. Ko evangelij pravi, da se je naselila med nami, pove nekaj zelo konkretnega. Ne le da je prišla na obisk, ampak je ostala. Delila je naš prostor, naš čas, naše zgodbe. In v tem navadnem bivanju smo lahko videli njeno veličastvo. Ne bleščeče moči, ampak veličastvo ljubezni, ki se daruje, in resnice, ki osvobaja. To veličastvo prihaja od Očeta, a se kaže v Sinu, ki je blizu. Poln milosti, ker nas sprejema takšne, kot smo. Poln resnice, ker nas vabi, da rastemo in se spreminjamo. V tej Besedi, ki je postala meso, se Bog razkrije kot nekdo, ki želi biti z nami. In prav v tem je njegova največja slava. Človeštvo mora pripeljati do vrhunca, ko bomo Boga gledali iz oči v oči.
»V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.« (Ef 1,5) To je veselo sporočilo božičnih praznikov. Biti Božji otrok ni naša zasluga, ampak nezaslužen dar, najlepša stvar, ki smo jo prejeli, ko se je Jezus ponižal in postal človek. Prišel je živet k nam, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad. Sam je večkrat rekel: »Kdor vidi mene, vidi Očeta. Jaz in Oče sva eno!« Samega sebe je dal za zgled, da bi se tudi mi ljubili med seboj in Božjo ljubezen, ki smo jo prejeli, delili z vsemi ljudmi, ki jih bomo srečali. (jč)
Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem; Heród bo namreč iskal dete, da bi ga umóril.« Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt.
Mt 2,13-14
Tudi Sveta Družina je imela številne probleme, saj je takoj po rojstvu Jezusa morala bežati iz svoje dežele v Egipt, kjer jih kralj Herod, ki se je bal za svoj prestol, ni mogel najti. Rivalstvo za »prestol«, kdo bo prvi in bo imel moč nad drugimi, je vedno prisotno. To se ne dogaja le na političnem področju in med ljudmi, ki prizadevajo kariero, ampak je prisotno že med brati in sestrami. Še posebej to čutimo, ko smo v tujini, med ljudmi, ki nas gledajo postrani, nam zavidajo, če smo uspešni, in se nas želijo znebiti. Vse to je bilo prisotno v Jezusovi družini, ki je bila kot tujci v Egiptu, tudi po vrnitvi v domači Nazaret. Jožef in Marija sta se morala zelo potruditi, da sta Jezusa navadila strpnosti, usmiljenja in sodelovanje z drugimi. Posnemajmo lep zgled Svete družine in bodimo tudi sami strpni, prilagodljivi in velikodušni do vseh ljudi, še posebej do tujcev.
Tudi apostol Pavel nas v pismu Kološanom spodbuja: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kdo proti komu kaj pritožiti.« (Kol 3,13) Vabi nas, da smo usmiljeni, dobrotljivi, ponižni, krotki in potrpežljivi. Njegovo priporočilo velja tudi danes: v družini je treba sprejemati določene kompromise, ko se je treba ponižati in sprejeti mnenje drugega. Kjer se člani spoštujejo, je resnično pristno vzdušje medsebojnega zaupanja in prizanašanja. (jč)
Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«
Mt 1,18-21
V vsaki družini pride od časa do časa do večjih ali manjših konfliktov. Tako je bilo tudi z Jožefom in Marijo, ko sta bila šele zaročena. Vendar je zaroka pomenila do neke mere že zakonsko zvezo, čeprav še nista živela v isti hiši. In Jožef naenkrat odkrije, da je Marija noseča. Ko je razmišljal, kaj naj naredi, ga je v spanju obiskal angel, ki ga je Bog poslal z jasnim naročilom: : »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha!« Pred Jožefom je bilo novo odkritje, povezano z veliko skrivnostjo, da se z Marijo dogaja nekaj posebnega, kar je skregano s človeško logiko. Vsak človek je nezaslužen Božji dar, neraziskana skrivnost in zato nas lahko Božji poseg preseneti ravno takrat, ko smo mislili, da je naš življenjski načrt dokončno postavljen.
Jožef se sooča z notranjim bojem. Kot pravičen mož ne želi Marije osramotiti, hkrati pa ne razume, kar se dogaja. Njegov strah ni le strah pred neznanim, temveč tudi pred odgovornostjo, ki jo prinaša Božji načrt. Besede angela »ne boj se« so zato ključne – Bog ne zanika težavnosti položaja, ampak Jožefa vabi k zaupanju. V tem odlomku vidimo, da vera ni odsotnost dvoma, temveč odločitev sredi dvoma. Jožef ne dobi vseh odgovorov, dobi pa zagotovilo, da Bog deluje tudi tam, kjer človek ne razume. Sprejeti Marijo pomeni sprejeti skrivnost, tveganje in pot, ki je ne bo mogoče razložiti drugim. Jožefova veličina je v njegovi poslušnosti. Ne govori, ne ugovarja, ne išče dokazov. Preprosto stori, kar mu je naročeno. S tem postane varuh Marije in Jezusa, pa tudi zgled tihe vere za vse rodove. Njegova drža nas uči, da Bog pogosto deluje skozi navadne ljudi, ki so pripravljeni zaupati bolj kot razumeti. Ta odlomek nas danes nagovarja zelo osebno. Kolikokrat se tudi sami znajdemo pred situacijami, ki jih ne razumemo in ki nas je strah sprejeti? Jožef nas vabi, da v takih trenutkih ne bežimo, ampak prisluhnemo in zaupamo, da ima Bog širšo sliko, kot jo vidimo mi. (jč)
Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.
Lk 2,9-11
Evangelij nam pove, da so bili pastirji prestrašeni. To ni nepomembna podrobnost. Pastirji niso bili pripravljeni na svetlobo, na Božjo bližino, na poseg v njihovo noč. Bili so sredi dela, sredi rutine, morda utrujeni, morda navajeni, da jih nihče ne opazi. In prav tja stopi angel. Ne v tempelj, ne v palačo, ampak na polje, med navadne ljudi. Božja slava jih obsije in njihov prvi odziv je strah. Tako pogosto je tudi pri nas. Ko se dotaknemo nečesa svetega, ko se odpre vprašanje smisla, ko nas doseže resnica o nas samih, se ustrašimo. Ker svetloba razkriva. Ker nas presega. Ker nas vabi iz varne teme, kjer imamo stvari vsaj približno pod nadzorom.
Angel pa ne začne z zahtevo, ampak z besedami: Ne bojte se. To je prva božična beseda. Bog ve, da nas je strah. In prav zato pride. Ne, da bi nas osramotil ali prestrašil, ampak da bi nam dal pogum. Oznanjeno je veliko veselje, in to veselje ni omejeno. Ni samo za pobožne, uspešne ali močne. Je za vse ljudstvo. Odrešenik se rodi kot nezasluženi dar, ne kot nagrada. Rodi se v Davidovem mestu, v skromnosti, v ranljivosti otroka. Pride tako, da ga lahko spregledamo. Božič nas vabi, da tudi mi dovolimo Bogu stopiti v naše srce. Tja, kjer smo takšni, kot smo. S strahovi, vprašanji, utrujenostjo. In da verjamemo, da se tudi v našem življenju lahko rodi nekaj novega. Mir. Upanje. Veselje, ki ne mine. (jč)
»Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«
Mt 11,4-6
Janez Krstnik je v ječi slišal o Jezusovem delovanju in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Janezovo življenje je bilo na veliki preizkušnji, zavedal se je, da od ljudi, ki jih je kritiziral, lahko pričakuje samo meč, ki mu bo odsekal glavo. Začel je dvomiti o smiselnosti svojega poslanstva. Videl je Jezusa, a se tudi sam ni mogel znebiti svoje zgrešene predstave o odrešeniku, ki bo mogočen vladar, pred katerim bodo vsi trepetali! Nič takega se ni zgodilo, zato je hotel dobiti odgovor na vprašanje, ali je res on Mesija. Morda se tudi nam postavlja podobno vprašanje, še posebej ko se nam zdi, da nam življenje ni naklonjeno.
Jezus ne pošilja učencev z razlagami, ampak z dejstvi. Reče jim: »Povejte, kar ste slišali in videli.« Božje delo se pozna po življenju, ki se prebuja. Slepi zares spregledujejo, hromi vstajajo, ranjeni so očiščeni, ubogi slišijo dobro novico. Kjer se ljudem vrača dostojanstvo, tam je Bog blizu. Zadnji stavek pa se tiho dotakne srca: »Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot da Jezus pove, da ga lahko hitro spregledamo, ker ni tak, kot bi pričakovali. Ne sili se v ospredje. Deluje tiho. Pogosto prek ljudi, ki jih ne bi nikoli izbrali za Božje glasnike. Ta misel nas povabi k preprostemu pogledu: Bog je tam, kjer se rojeva življenje. Kjer nekdo najde svetlobo, ko jo je izgubil. Kjer se ranjen človek počuti sprejet. Kjer ubogi spet sliši, da je ljubljen. Če znamo to videti, se ne bomo spotaknili nad Njegovo skromno, a resnično navzočnostjo.