»Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹« Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih.
Mt 27,45-46.50-52
Cvetna nedelja ni le spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ki je bil zadnji v času njegovega zemeljskega življenja, temveč je tudi začetek velikega tedna, ko je pred našimi očmi človekova tragika, vse, kar nam jemlje samospoštovanje in ponos. Jezusu je bilo odvzeto vse, celo plašč so mu vzeli in kockali, kdo ga bo dobil. Oskrunjeno je bilo njegovo telo in duša, ki je vpila v nebo: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Vendar mora vsakdo to dramo sprejeti, ker je to sestavni del slehernega življenja. Brez trpljenja ni vstajenja, breu priznanja grehov in pokore ni odpuščanja.
V Evangelij po Mateju ta prizor ni samo opis smrti. Je trenutek, ko se nekaj v temelju sveta premakne. Tema sredi dneva, krik Jezus Kristus, raztrgano zagrinjalo, tresenje zemlje. Vse govori isto: to ni navaden konec. To je prelom. Ko Jezus zakliče in izroči duha, se zagrinjalo v templju pretrga od vrha do tal. Tisto, kar je ločevalo človeka od Boga, ni več zaprto. Ni več razdalje, ki je človek sam ne bi mogel preseči. Pot je odprta. Zemlja se strese, skale počijo. Kot da stvarstvo samo odgovarja. Kot da ne more ostati nespremenjeno ob tem, kar se dogaja. In grobovi se odpirajo. Tam, kjer je bila dokončnost, se pojavi življenje. Ta odlomek govori o paradoksu: v trenutku največje nemoči se zgodi največja sprememba. Smrt ni več zadnja beseda. Tudi v našem življenju so trenutki, ko se vse zdi, kot da razpada. Ko se “skale” lomijo, ko se tla tresejo pod nami. A prav tam se lahko zgodi nekaj novega. Nekaj, kar prej ni bilo mogoče. Bog ne deluje vedno v miru in urejenosti. Včasih deluje prav v pretresu. V razpoki. V trenutku, ko mislimo, da je konec. In mogoče je prav tam začetek.
Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?«
Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven.
Jn 11, 21-27.38-43
V današnjem evangeliju beremo zgodbo o obuditvi Lazarja. Jezus je imel zelo rad Lazarja ter njegovi sestri Marijo in Marto. Pogosto jih je obiskal in v njihovi hiši so se zgodile pomembne stvari. Danes beremo, da je njegov prijatelj Lazar umrl. Ko je Jezus prišel k Lazarjevemu grobu se je zjokal. Navzoči so govorili: »Glejte, kako ga je imel rad!« Jezus je popoln človek, nobena stiska mu ni tuja in zato upa pokazati svoja čustva. On je oseba, ki nas razume, ker pozna sleherno človeško stisko in mu ni vseeno, kako se soočamo s svojimi težavami. Njegova tolažba ni prazno čvekanje, ampak empatično doživljanje drugega takšnega kot je v resnici, brez nekih olepšav in obljub, ki ne prinašajo nobenega olajšanja. Zato nas Jezus vabi, da smo realisti in se nas stiska drugega resnično dotakne. Takrat smo sposobni drugega resnično potolažiti in zanj moliti.
Jezusova izjava ob obuditvi Lazarja ne govori le o telesnem čudežu, ampak razkriva nekaj veliko globljega: da življenje, ki ga Bog podarja, presega meje smrti. Jezus ne pravi samo, da daje vstajenje – pravi, da je vstajenje in življenje. To pomeni, da je resnično življenje povezano z odnosom z Njim. Lazarjeva zgodba nas vabi, da razmislimo o svojih “grobovih” – o trenutkih, ko smo ujeti v strah, brezup, krivdo ali otopelost. Včasih smo navzven živi, znotraj pa kot da ne dihamo več. In prav v te zaprte prostore Jezus kliče po imenu, tako kot je poklical Lazarja: “Pridi ven!” Vera tukaj ni le sprejem neke ideje o posmrtnem življenju, ampak zaupanje, ki že zdaj odpira srce za novo življenje. Kdor veruje, začne živeti drugače: z upanjem, ki ga ne uniči nobena izguba, in z ljubeznijo, ki presega strah pred smrtjo. Ta odlomek nas zato nežno, a odločno vabi: ne ostajajmo v tem, kar nas duši. Dovolimo, da nas Božji glas prebudi, razveže vezi in nas popelje v polnost življenja – že danes. (jč)
Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«
Jn 4,13-15.21-24
Jezus se je na poti v Jeruzalem ustavil ob Jakobovem vodnjaku. Tedaj je prišla Samarijanka, da bi zajela vode in Jezus jo je prosil: »Daj mi piti!« Tako je začel dolg pogovor o živi vodi. V življenju potrebujemo marsikaj za preživetje, a nabavimo si tudi veliko takih stvari, ki jih ne potrebujemo. Živa voda, o kateri govori Jezus je nujno potrebna, kajti naše duhovne žeje ne morejo potešiti kupljene stvari, ampak samo to, kar ni pokvarljivo in kar molj in rja ne moreta uničiti. Takšna je Božja beseda, ki je Jezus, naš Bog in odrešenik. Samo on lahko poteši našo žejo, kajti on nas najbolje pozna.
Življenje je nenehno iskanje. Vsi v sebi nosimo globoko žejo – pa ne le fizične, po kozarcu mrzle vode, temveč tisto globljo, žejo srca. Hrepenimo po tem, da bi bili ljubljeni, sprejeti, da bi imeli mir in da bi naše življenje imelo smisel. Pogosto to globoko žejo skušamo pogasiti z »vodo tega sveta«: z iskanjem uspeha, materialnih dobrin, s potrditvijo drugih ali bežnimi užitki. Za trenutek se zdi, da smo zadovoljni, a kmalu ugotovimo resničnost Jezusovih besed: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.« Zemeljski studenci se namreč hitro izsušijo ali pa nas pustijo še bolj prazne. Jezus pa nas ob vodnjaku našega vsakdana čaka z drugačno ponudbo. Ponuja nam Živo vodo – svojo milost, Božjo ljubezen in prisotnost. Ko svoje srce odpremo Njemu in iz Njegovih rok sprejmemo tisto, kar nam želi dati, se zgodi čudež. Naša duša najde svoj počitek. A Jezusova obljuba gre še dlje. Ne pravi le, da bo pogasil našo žejo, ampak da bo ta voda v nas postala izvir. Ko dovolimo Bogu, da nas napolni, ne ostanemo več le tisti, ki obupano iščejo tolažbo. Sami postanemo studenec upanja, miru in ljubezni za ljudi okoli nas. Milost, ki jo prejmemo, začne teči skozi nas v večnost.
Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.
Jn 9,1-7
Jezus je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Na vprašanje učencev glede krivde za slepoto, je Jezus odgovoril, da ni kriv sam, niti njegovi starši, ampak je priložnost, da se razodenejo Božja dela. Hitro hočemo ugotoviti, kaj je vzrok, zato poskušamo logično sklepati in ugotoviti povezavo med vzrokom in posledico. Jezusov odgovor učencem nam razkriva neko novo zakonitost, Božjo logiko, ki je drugačna od naše. Večina stvari nima razloga sama v sebi, ampak je v službi nečesa ali nekoga drugega. Na življenje je treba gledati kot na poslanstvo, ki ga odkrivamo počasi in ga bomo v polnosti razumeli, ko bomo na drugi strani, ko bomo sposobni gledati na svoje življenje z drugačnimi očmi. V življenju slehernega od nas se morajo razodeti Božja dela.
Zgodba o slepem, ki mu je Jezus vrnil vid, je zelo poučna. Jezus nam želi povedati, da vera ni le nek dodatek, lepa obleka, ki jo oblečemo za prireditev, ampak je način življenja. Treba je stati za tem, kako živimo in vsakemu, ki nas sprašuje, jasno povedati, da verujemo, ker nas je Jezus prepričal. Zato Jezus pravi o sebi: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo!« Jezus pravi, »da bi videli tisti, ki ne vidijo« ljudje, ki priznajo svojo omejenost, nevednost ali grešnost, lahko sprejmejo resnico in začnejo resnično »videti«. »in oslepeli tisti, ki vidijo« ljudje, ki so prepričani, da že vse vedo in imajo prav (v kontekstu so to predvsem farizeji), postanejo duhovno slepi, ker zavrnejo resnico. Ta misel nas vabi, da se vprašamo: Ali sem pripravljen priznati, da se lahko motim? Ali sem odprt za resnico, tudi če ruši moje predstave? Ali poslušam druge ali mislim, da že vse vem? Paradoks te izjave je: resnično vidi tisti, ki ve, da ne vidi popolnoma. (jč)
Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«
Mt 17, 2-3.5
Na drugo postno nedeljo beremo evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori. Preden se je Jezus napotil v Jeruzalem, kjer ga bodo prijeli, obsodili in križali, je hotel trem učencem pokazati, kakšen bo dejanski zaključek njegovega življenja. Zadnje besede nebo imela smrt, ampak vstajenje in večno življenje. Postni čas je povezan s trpljenjem, različnimi oblikami odpovedi in s smrtjo, kar veliko večino ljudi navdaja z neko grozo, žalostjo in tragiko. Zato je ta postna nedelja povezana z veseljem in upanjem. Naše življenje mora biti smiselno tudi v težkih trenutkih, saj za zimo, ko vse okrog nas miruje in ni videti nobenega življenja, nastopi pomlad, ko vse zabrsti in zaživi.
Jezus se ne spremeni zato, ker bi postal nekdo drug, ampak zato, da učenci za trenutek vidijo, kdo v resnici je. Njegov obraz zasije kakor sonce, oblačila postanejo bela kakor luč. To ni zunanja predstava, ampak razodetje. Slava, ki je sicer skrita v preprostem človeškem videzu, postane vidna. Ob njem stojita Mojzes in Elija. Mojzes predstavlja postavo, Elija preroke. Vsa zgodovina Izraela, vse obljube in pričakovanja, stojijo ob Jezusu in govorijo z njim. S tem evangelij pokaže, da Jezus ni prelom z Božjim delovanjem, ampak njegova dopolnitev in izpolnitev. Spremenitev na gori je pogled naprej, proti vstajenju. Učencem pokaže, da križ ne bo zadnja beseda. In tudi nam govori: včasih ne razumemo poti, po kateri hodimo, toda za navidezno navadnostjo in celo trpljenjem je skrita slava, ki se bo razodela ob pravem času. (jč)