Jezus pred trpljenjem.
   Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj, in kako želim, da bi se že vnel! Biti pa moram krščen s krstom in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši. Ali mislite, da sem prišel, da prinesem na zemljo mir? Ne, vam rečem, ampak razdor! Odslej jih bo namreč v eni hiši pet razprtih: trije se bodo razprli zoper dva in dva zoper tri; oče bo zoper sina in sin zoper očeta, mati zoper hči in hči zoper mater, tašča zoper svojo snaho in snaha zoper taščo.«

Lk 12,49-53

JEZUS PRINAŠA OGENJ

   Božja beseda te nedelje nam govori o miru. Gre za dve različni pojmovanji besede mir. V prvem primeru gre za »šalom«, za mir, ki je Božji dar in je ves prepojen z ljubeznijo. V današnjem evangeliju pa misli Jezus na umetni mir, ki ne pomeni, da so problemi med dvema stranema rešeni, pač pa so zastrti. Mir kot kompromis med dobrim in zlim ni resnični mir. Je le začasna pomiritev nasprotij zaradi ljubega miru, ki zaustavi proces razrešitve. Ne odpravi zla, ampak daje celo vtis, kot da neko zlo ni nič hudega. Danes padajo nekateri kristjani v tak kompromis z zagovorniki splava ali zunajzakonske skupnosti itd. Jezus ne prinaša tovrstnega miru, ker noče, da se proces evangeljskega moralnega spoznanja zaustavi zaradi ljubega miru z drugače mislečimi. Jezus še posebej našteva razdore v družinah. Drži, ki jo Jezus zahteva, se reče v evangeliju biti znamenje nasprotovanja. Ljubezen je znamenje nasprotovanja sovraštvu. Kultura življenja je znamenje nasprotovanja »nekulturi« smrti.

   Prerok Jeremija (38,4-6.8-10) je po Božjem navdihu spoznal, da je naslonitev na Egipt pogubna, ker je bilo že jasno, da bodo Jeruzalem prevzeli Babilonci. Jeremija je hotel preprečiti pobijanje ljudi, zato je zahteval, da se je brez boja treba predati Babiloncem, da ne bo tekla kri. Kraljevi dostojanstveniki so Jeremija ostro zavrnili in ga vrgli v cisterno, kjer je v blatu čakal smrti. Vendar se je kralju Sedekiju zganilo srce in ga je na prigovarjanje enega od dvorjanov ukazal rešiti iz cisterne. Toda Jeremijevo oznanilo ni bilo upoštevano in sledilo je strašno razdejanje Jeruzalema, templja in kraljeve palače, veliko je bilo umorjenih, vrhnje plasti ljudstva pa odpeljane v babilonsko izgnanstvo.
   Apostol Pavel nam v pismu Hebrejcem (12,1-4) naroča: »Zatorej tudi mi, ki imamo tolik oblak prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa.« Samo ljubezen do Jezusa nam more pomagati, da premagamo vse skušnjave tega sveta in gremo za njim, ki nas pelje v nebeško kraljestvo.

   V današnjem evangeliju po Luku (12,49-53) doživimo Jezusa v drugačni luči kot navadno, ko reče: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« Kaj pomeni Jezusov ogenj, ki ga vrže na zemljo in želi, da bi se razplamtel? Ta ogenj je Božja ljubezen. Razplamti se povsod tam, kjer ljudje svobodno z ljubeznijo odgovorimo nanj. Gospod želi z Božjo ljubeznijo rešiti vse ljudi. Toda, ali mu pustimo, da nas reši? V Jezusovi logiki preprosto ne moreš biti pisan vsem ljudem na kožo. Pričakuješ morda sprejemanje v lastni družini, a te doleti grenka izkušnja, da prav tega ne doživiš. Jezusova drža ne pomeni lahke poti in udobja. Vsak dan se odločamo, ali bomo sledili Jezusu, kako bomo izkoristili čas, ki nam je dan, v kakšnih odnosih bomo z ljudmi okoli sebe. Kristusov mir v naših srcih ima samo eno kazalo – delati vse stvari nove skladno s kraljestvom, ki nam je obljubljeno. Kljub nevšečnostim, ki nas doletijo v našem vsakdanjiku, kljub preizkušnjam in oviram. Dokaj hitro se lahko zgodi, da nas te naše vsakodnevne težave uničijo. Lahko pa nas naredijo močnejše in nam omogočijo duhovno rast, korake v boljšo prihodnost. Malokrat se nam zgodi, da gledamo na težave kot na nekaj pozitivnega. Ogenj Božje ljubezni, ki jo Jezus prinaša v ta svet, ne more biti nekaj slabega, čeprav se nam pri tem dogodi kaj težkega, morda celo groznega. Jezus je bil križan. Gospod je z nami v naših preizkušnjah in nas vodi skozi življenje v srečno večnost, če se mu le damo voditi.