Koledar dogotkov

Last month January 2023 Next month
M T W T F S S
week 52 1
week 1 2 3 4 5 6 7 8
week 2 9 10 11 12 13 14 15
week 3 16 17 18 19 20 21 22
week 4 23 24 25 26 27 28 29
week 5 30 31

Prijava

Pripravljeni na gospodovo vrnitev

   Ne boj se, mala čreda, zakaj vaš Oče vam je sklenil dati kraljestvo. Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme. Napravite si mošnje, ki ne ostarijo, zaklad v nebesih, ki ne poíde in kateremu se tat ne približa in ga molj ne razjé. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.
   Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka. Blagor služabnikom, ki jih gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Resnično, povem vam, da se bo opasal in jih posadil za mizo in bo pristopil ter jim stregel. In če pride ob drugi straži in če pride ob tretji straži in jih tako najde, blagor tem služabnikom! To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi svoje hiše ne pustil podkopati. Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« Peter pa ga je vprašal: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali tudi za vse?« In Gospod je rekel: »Kdo neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga bo gospod postavil nad svoje posle, da jim ob svojem času odmeri živež? Blagor služabniku, ki ga bo gospod ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje imetje ga bo postavil. Ako bo pa ta služabnik mislil: ‚Mojega gospoda še dolgo ne bo‘ in bo začel pretepati hlapce in dekle, pojedati in popivati in se upijanjati, bo gospod tega služabnika prišel ob dnevu, ko se ga ne nadeja, in ob uri, za katero ne ve, in ga bo presekal in mu dal delež z neverniki. Tisti služabnik pa, ki je spoznal voljo svojega gospoda, pa se ni pripravil ali ni storil po njegovi volji, bo zelo tepen; tisti pa, ki je ni spoznal, a je storil kaj kazni vrednega, bo malo tepen. Od vsakogar, komur je bilo mnogo dano, se bo mnogo zahtevalo; in komur so zaupali mnogo, bodo od njega terjali še več.

 

Lk 12,32-48

 

 

UBOŠTVO JE ZNAMENJE NOVEGA BRATSTVA

   Človek, ki se zanaša na svoje bogastvo in pomen v družbi, je vedno v nevarnosti, da zaradi svojega napuha ne bo našel pravega smisla svojega življenja. Zato vse vere učijo, naj človek ne omreži svojega srca z dobrinami tega sveta, ker bo izgubil svojo duhovno svobodo. Evangeljsko uboštvo sicer ne zanika pomena bogastva, ampak ga presega. Jezus je hotel biti ubog, govoril je o uboštvu, ki ne prinaša samo duhovne in moralne svobode, ampak je pogoj za nastop Božjega kraljestva. Jezus pravi, da je z njim nastopilo to kraljestvo. Odslej se ne odločamo le med dobrim in slabim, niti med priznanjem ali zanikanjem Boga, ampak se odločamo za Kristusa, kajti on je najpolnejša uresničitev človeka, ki nosi v sebi Božjo podobo. S sprejetjem duhovnega uboštva priznavam: sem samo človek, Bog je moj stvarnik, zato mu popolnoma zaupam. Kristjan je vedno v neki napetosti, gibanju, pričakovanju, čuječnosti in nenehnem razponu med tem, kar je že dosegel, in končnim ciljem, ki ga ima pred seboj – združenje z Bogom v nebeškem kraljestvu. Naše pravo delovanje je služenje bližnjemu in Bogu, ki biva v njem. Učenci Baal Šema so nekoč rekli: »Povej nam, dragi rabi, kako naj služimo Bogu?« Odvrnil je: »Kako naj vem?« Potem je šel ven in jim povedal zgodbo: »Kralj je imel dva prijatelja, ki so ju spoznali za kriva zločina in ju obsodili na smrt. Čeprav ju je kralj ljubil, si ju ni upal odkrito osvoboditi, ker se je bal, da bi dal ljudem slab zgled. Zato je izdal odločbo: Nad globokim prepadom je bilo treba napeti vrv in vsak od obeh mož je moral iti po njej – v varnost in svobodo ali, če je padel, v smrt. Prvi je varno prišel čez. Drugi je zaklical prvemu čez prepad: »Povej mi, prijatelj, kako ti je uspelo?« Prvi je zaklical nazaj: »Kako naj vem? Vse, kar sem storil, je bilo tole: ko sem ugotovil, da se nagibam na eno stran, sem se nagnil na drugo.«

   Česa se ljudje najbolj bojijo, ko zapustijo rodni dom in se preselijo drugam? Večino muči domotožje, v sebi čutijo strah, da bodo izgubili korenine in se s tem oddaljili od svojih najdražjih. Knjiga modrosti (18,6-9) nam hoče povedati, da je Bog zadnje upanje in moč, da se kot ljudje ne izgubimo, ampak povsod, kjer smo, živimo kot pokončni kristjani, pripravljeni pričevati za velika dela, ki jih dela Bog v našem življenju in v svetu okrog nas.

   Vera je temelj slehernega upanja. V pismu Hebrejcem (11,1-2.32-48) se Pavel nima namena le oprijemati dejstev, ko govori o očaku Abrahamu, ampak želi pokazati, kako pomembno je, da zaupamo svojemu Stvarniku in Odrešeniku. Tudi Jezus nam postavlja za zgled Abrahama, ki je veroval in ubogal. Sposoben je bil prenesti tudi največjo stisko in darovati najdražje, kar je imel, sina Izaka. Ker je zaupal, ga je Bog obdaril s številnimi milostmi in ga postavil za »očeta narodov«.

   V Lukovem evangeliju (12,32-48) Jezus bodri učence: »Ne boj se mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo.« Kaj pa lahko naredi človek brez Boga? Mi si sicer domišljamo, da smo mogočni, a nas lahko uniči mikroskopsko majhna bakterija. Vse naše bogastvo nam nič ne pomaga, če nimamo zaupanja v Božjo previdnost. Jezus nas vabi, da ne navezujemo svojega srca na minljive stvari, ki nas zadovoljujejo v tem življenju, ampak imejmo oči in srce odprto za to, kar ostane večno – za ljubezen in dobroto, predvsem pa usmiljenje, kar tako rad poudarja papež Frančišek. Jezus nas vedno znova vabi k čuječnosti, da ne pademo v miselni tok tega sveta, ki temelji na uživaštvu in je brezbrižen do ubogih in ljudi, ki so v stiski. Zato zgradimo svoje življenje na pravem temelju: na Bogu, ki se nam razodeva v Svetem pismu.