Ne nabirajte si zakladov

   Rekel pa mu je nekdo iz množice: »Učenik, rêci mojemu bratu, naj dediščino deli z menoj!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo in je sam pri sebi premišljal: ‚Kaj naj počnem, ko svojih pridelkov nimam kam spraviti?‘ In rekel je: ‚Tole bom storil; svoje žitnice bom podrl ter postavil večje in tam bom spravil vse svoje pridelke in svoje blago. In svoji duši porečem: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‘ Toda Bog mu je rekel: ‚Neumnež, to noč bodo tvoje življenje terjali od tebe; kar pa si spravil, čigavo bo?‘ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat pred Bogom.«

Lk 12,13-21

DENAR NAS NE OSREČI

   Vsi hrepenimo po stabilnem, mirnem, varnem in zadovoljivem življenju, zato ima denar posebno vrednost. Mnogi pravijo, da je denar vse: denar je moč, ker brez njega ni nič. Denar daje človeku občutek, da lahko naredi vse. Zato se z denarjem sproži človekov mehanizem po imeti čim več: kdor ima veliko denarja, bi ga hotel imeti še več. Tako postane denar naš bog, za katerega smo pripravljeni narediti vse. Želja po čim več denarju sproži tekmo, v kateri so eni zmagovalci, drugi poraženci. Na koncu se vsi znajdejo v začaranem krogu brez izhoda. Kristus pa se ni spustil na tako raven človekovega tekmovanja. On je bil vedno onstran delitve na bogate in revne, na vplivne in zapostavljene. Tudi nas vabi, da ne sprejmemo vloge razsodnikov pri razdeljevanju imetja, kajti, kjer se ljudje pulijo za čim več imeti, ne more nihče biti pravi razsodnik. Pomembno je, da v svoje življenje sprejmemo Kristusa, ki je edini pravi temelj in lahko da našemu življenju pravi smisel. Heinrich Böll v eni svojih novel opisuje nemškega turista, ki v majhnem pristanišču na atlantski obali fotografira dremajočega ribiča. Pri tem se ribič zbudi. Turist ga takoj zasuje z vprašanji in mu hoče dopovedati, da ni prav, da lenari. Naj se potrudi, da bo bolj napredoval, da si bo lahko kupil najprej majhen motorni čoln, nato veliko ribiško ladjo, si ustvaril lastno tovarno za predelavo rib in potem … Tu se je turistu zataknilo. »In potem?« ga je vprašal ribič. »Potem,« je odgovoril turist, »potem bi pa lahko mirno sedel v pristanišču, dremal na soncu in gledal čudovito morje.« »Saj to delam zdaj: mirno sedim v pristanišču in dremljem, le vaše fotografiranje me je pri tem zmotilo,« je ribič odvrnil.

   Pridigar (1,2;2,21-23) nas opominja, naj se varujemo nečimrnosti Z grenkimi besedami je zapisal: »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« Morda se danes tej prerokbi smejemo, vendar vsebuje resnico, ki smo ji še kako priča ob današnji krizi. Določena oblika napuha je skoraj vsakemu zlezla pod kožo, zato bi radi bili več, kot smo v resnici. Na koncu pa moramo vseeno priznati, da »enkrat vse mine« in blagor tistemu, ki se steguje za tem, kar ostane, za večnostjo. Zemeljske dobrine, za katere se zelo trudimo in zanje zapravljamo svoje življenje, nas pustijo prazne in mimogrede jih lahko izgubimo, za njimi pa ostane le razočaranje in bolečina.

   Zato je toliko bolj pomembno to, kar nam priporoča apostol Pavel v pismu Kološanom (3,1-5.9-11): »Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.« Naš cilj je pri Bogu in vse drugo, s čimer se na zemlji srečujemo, so samo majhni vmesni cilji, ki nas morajo voditi h končnemu cilju, večni sreči pri Bogu.

   V evangeliju po Luku (12,13-21) nam Jezus polaga na srce, naj se varujemo pohlepnosti. Človek, ki je nagrabil veliko bogastvo, je govoril svoji duši: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za mnogo let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« Mar si česa takega ne želimo skoraj vsi? Že družba nas usmerja k uspehu in užitku in za večino so to najvišje vrednote. Mnogim so vzor bogati in uspešni posamezniki, ki uživajo v pridobljenem bogastvu in slavi. Toda to je minljivo in ne prinaša sreče. Mnogi si sami vzamejo življenje, ker njihovo življenje ni zgrajeno na trdnem temelju, ki je v Bogu. Podobni so človeku, o katerem pripoveduje Jezus. Ničesar, kar ne temelji na ljubezni, ne bomo odnesli v večnost. Le v ljubezni moremo v slehernem človeku videti svojega brata ali sestro in jim pomagati po svojih močeh. Pohlep nas ločuje od ljudi in Boga, zato se ga izogibajmo. Naj naše srce vedno počiva v Bogu in uživa v vsem, kar nam je dal, predvsem v lepoti in dobroti Stvarnika in vsega ustvarjenega, obenem naj bo vedno odprto za stisko bližnjega.