Moč molitve

   Nekoč je na nekem kraju molil in, ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev rekel: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« In rekel jim je: »Kadar mólite, recite:
‚Oče, posvečeno bodi tvoje ime;
pridi tvoje kraljestvo;
naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne;
in odpústi nam naše grehe;
saj tudi mi odpuščamo
vsakemu, kateri nam je dolžan;
in ne vpelji nas v skušnjavo!‘«

    In rekel jim je: »Kdo izmed vas bi imel prijatelja in bi opolnoči šel k njemu ter mu rekel: ‚Prijatelj, posódi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel k meni s pota, pa nimam kaj predenj položiti‘, in da bi oni znotraj odgovoril: ‚Ne delaj mi nadlege; vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji; ne morem vstati in ti dati.‘ Povem vam, četudi ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vendar zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje.

    In jaz vam pravim: Prosíte in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Kje je med vami oče, ki bi ga sin prosil kruha, pa mu bo dal kamen? Ali ribe, pa mu bo dal namesto ribe kačo? Ali ga bo prosil jajca, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«  Lk 11,1-13

GOSPOD USLIŠI ISKRENO MOLITEV

   Vsa verstva delijo prepričanje, da je molitev pogovor z Bogom. Vendar je molitev za marsikoga zgolj prošnja ali klic v sili. Mnogi molijo iz navade in pri tem ni vključen osebni odnos z Bogom. Pogosto človek verjame, da Bog je, vendar ne išče stika z njim, razen ko je v stiski ali potrebi. Izraelci so bili vedno prepričani, da se v molitvi srečujemo z živim Bogom, pred katerim se ne moremo skriti. Kakšna naj bi bila goreča molitev? Če je Jezus molil, pomeni, da ima molitev velik pomen v kristjanovem življenju. Biti mora pogumna, spontana, resna, osebna, kot je bila tista Abrahamova, ko je prosil za svoje meščane. Moliš za tistega in k tistemu, do katerega čutiš pravi osebni odnos. Molitev nam pomaga, da se prepoznamo takšni, kot smo: ustvarjene stvari pred svojim Stvarnikom. Ko se bomo naučili moliti z dušo in srcem, se ne bomo več izgovarjali, da ni časa za molitev. Za tistega, ki ga imaš rad, ni nikoli škoda časa.

   Prva Mojzesova knjiga (18,20-32) govori o Abrahamu, ki se pogaja z Bogom, da bi rešil mesto Sodomo. Pravdanje z Bogom ni nekaj slabega. Vera mora biti razumna, zato hočemo izvedeti za razloge za določene negativne posledice svojega življenja. Ko pa so ti razlogi znani, je treba sprejeti posledice in pokazati svojo vdanost in pokorščino. Abraham je človek vere in zaupanja v Božjo previdnost. Zaveda se, da je Bog dober in usmiljen, zato poizkusi rešiti mesto, čeprav je tam večina hudobnih. Boga prosi, da se zaradi pravičnih usmili mesta.

   Apostol Pavel nas v pismu Kološanom (2,12-14) spomni, da je s Kristusovim prihodom na svet in z njegovim odrešenjskim poslanstvom, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, na svetu vse drugače. Naša krivda je izbrisana in grehi odpuščeni. Pred nami je prava prihodnost, ki jo lahko ustvarjamo z močno vero, podkrepljeno z dobrimi deli. Zato poživimo svoje zakramentalno življenje, saj je ljubezen do Jezusa, ki se na poseben način izraža preko njih, vir prave sreče in veselja.

   Lukov evangelij (11,1-13) nam pokaže smisel molitve. Jezus ni veliko govoril o molitvi, ampak je molil in tako ohranjal trdno vez s svojim Očetom. Zato so ga apostoli prosili: »Gospod, nauči nas moliti!« Marsikdo od nas bi lahko prosil enako: »Gospod nauči nas vdane, ponižne in goreče molitve, kajti naše molitve so večkrat bolj blebetanje in dolgočasno ponavljanje besed!« Molitev, ki prihaja iz srca, mora biti velikodušna, sposobna spreminjati svet. Bog je dober in nam želi samo dobro. Zato iščimo njegovo bližino, prosimo ga v zaupni in iskreni molitvi, saj ne odreče nobeni naši prošnji, ki je za nas dobra. Odprimo svoje srce za njegovo navzočnost, saj bomo tako vedno bolj eno z njim. Mnogokrat se ne zavedamo teh veličastnih Božjih darov, ki jih prejemamo, čeprav zanje ne prosimo. Anthony De Mello je v Žabji molitvi zapisal, kako je neki vernik molil: »Gospod, prosim te odpuščanja za tri težke grehe: prvič, romal sem k mnogim tvojim svetiščem, pa sem pozabil, da si ti navzoč vsepovsod; drugič, tolikokrat sem vpil k tebi za pomoč, pa sem pozabil, da si ti bolj kot jaz zaskrbljen za moj blagor; in končno, tu te prosim odpuščanja, ko vendar vem, da so naši grehi odpuščeni, še predno jih zagrešimo.«

   Naj nam današnja Božja beseda da zaslutiti neskončno dobroto Boga in njegovo skrb za nas, saj mu ni vseeno, kaj se bo z nami dogajalo. Zato nas vabi: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« Predajmo se ljubečemu objemu našega nebeškega Očeta in se radi zatekajmo k njemu z gorečo in iskreno molitvijo, ki bo naš ljubeči odgovor na njegovo neskončno ljubezen.