Prilika o usmiljenem Samarijanu

   In glej, neki učitelj postave je vstal in ga je takole skušal: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel; »to izvršuj in boš živel.«

   Ta pa se je hotel opravičiti in je Jezusu rekel: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali rane ter so odšli in ga pustili napol mrtvega. Primerilo pa se je, da je šel po tisti poti neki duhovnik; in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na mesto in ga videl, šel mimo. Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je k njemu in v njegove rane vlil olja in vina ter jih obvezal; in posádil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in poskrbel zanj. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ‚Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‘ Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bil bližji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

         Lk 10,25-37

V LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA SE RAZODEVA BOG

   Prisluhnimo Božji besedi, ki je podobna ognju, ki tali led, ki se je nabral okoli naših src; podobna je meču, ki odstrani našo neodločnost; je znamenje, ki je postavljeno pred našo prihodnost in naše odločitve; je kot energija, ki nam da moč, da lahko tečemo. Vsak iskren človek prizna, da je naše življenje podobno lončeni posodi: vsi ideali se nam lahko sesujejo zelo hitro in smo v nekaj trenutkih čisto na tleh. Že zaradi samega preživetja iščemo oporo zunaj sebe, v Bogu, ki je naša moč in trdnost. Tega Boga želimo priznati za svojega s pravilnimi dejanji in obredi. Že izraelski narod se je močno zavedal, da je Bog tako drugačen, da ga ni mogoče doseči. Edina pot, da se Bogu približamo, je zvestoba zavezi, ki jo je Bog sklenil s človeštvom. Ker je naša zvestoba nepopolna, nam je Jezus pokazal, kako je pri vzdrževanju te zaveze pomembna ljubezen. Zgodba pripoveduje o kitajskem modrecu, ki je vsak dan prihajal k veliki reki Jangce in strmel v valove. »Zakaj to delaš?« so ga vpraševali mimoidoči. Modrec je še dolgo časa strmel v valove, nato pa počasi, z dolgimi premori, odgovoril: »Vodo bi lahko primerjali z zelo, zelo dobrim človekom. Kamorkoli ta reka priteče, povsod je velikodušna in radodarna. Kjerkoli je voda, tam je življenje v polnem razmahu.« Ta zgodba nam pove, da samo ljubezen, velikodušnost in radodarnost naredijo človeka velikega in modrega.

   V 5. Mojzesovi knjigi (30,10-14) Mojzes govori izvoljenemu ljudstvu, naj sprejme Božje zapovedi in se jih drži, ker »niso pretežke in ne predaleč«. Zapisane so v naša srca, v skladu so z našo naravo in vredne človeškega dostojanstva. Zato pogumno živimo kot pričevalci Božjega kraljestva.

   Apostol Pavel je v pismu Kološanom (1,15-20) pisal, naj sprejmemo Jezusa kot vidno podobo nevidnega Boga, ki ni le tisti, ki je vse ustvaril in vse vodi, ampak tudi glava telesa, ki je Cerkev. Zato ne smemo več govoriti: Kristusa sprejemam, Cerkev pa odklanjam! Kdor zavrača Cerkev, zavrača tudi Kristusa.

   O ljubezni do bližnjega nam zelo lepo spregovori Prilika o usmiljenem Samarijanu iz Lukovega evangelija (10,25-37). Vsakdo more ob tej priliki razmisliti o svojem odnosu do bližnjega. Morda se kot tisti učitelj postave sprašujemo: »Kdo je moj bližnji?« Jezus mu je v zgodbi povedal, da je moj bližnji lahko tudi tisti, ki sem ga naključno srečal in prvikrat videl. Bližnji ni opredeljen ne z razdaljo, ne s spolom, ne z raso, ne z ideološko opredelitvijo, ampak s tem, da me potrebuje in mu jaz lahko na nek način pomagam in ga vzljubim. To je z gotovostjo najbolje dojel Samarijan, ki je bil sicer tujec in je na poti v Jeriho srečal ranjenega človeka. Pristopil je k temu ubogemu človeku, mu oskrbel rane, ga odpeljal v bližnjo gostilno in mu plačal okrevanje. Samarijan se je zavedal, da ni gospodar nad dobrinami, ki jih ima, ampak samo oskrbnik. Smo sposobni danes ustvariti pravičnejši red na principu ljubezni in solidarnosti? Naj nam Božja beseda, ki nam jo Bog milostno daje, pomaga odstraniti vso navlako okoli našega srca, ki nas ovira v ljubezni do bližnjega. Prosimo za pogum, da bi premagali svojo neodločnost, ko je treba narediti kaj dobrega; da ne bi tehtali in premišljevali, kaj je za nas ugodnejše; da ne bi gledali zgolj na svoje koristi, ampak delali to, kar je dobro za bližnjega.