Jezus razpošlje dvainsedemdeset učencev
   Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Govoril jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite: glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite mošnje ne torbe ne obuvala in nikogar na poti ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, najprej recite: ‚Mir tej hiši!‘ In če bo tam sin miru, bo vaš mir počival na njem; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo; zakaj delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in oznanjujte: ‚Božje kraljestvo se vam je približalo.‘ Kadar koli pa pridete v kako mesto, kjer vas ne sprejmejo, pojdite ven na cesto in recite: ‚Tudi prah, ki se je iz vašega mesta prijel našh nog, otresamo na vas; vendar vedite to, da se je približalo božje kraljestvo.‘ Povem vam, da bo oni dan Sodomi laže kakor temu mestu.

   Dvainsedemdeseteri pa so se z veseljem vrnili in pripovedovali: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Videl sem satana, da je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone in na vsakršno sovražnikovo moč in nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.«

Lk 10,1-12.17-20

JEZUS POŠILJA TUDI NAS

Božja beseda današnje nedelje izraža veselje nad tem, da smo odrešeni. Kdo je poklican za Jezusovega učenca: samo izbranci ali vsi kristjani? Marsikdo jemlje misijonsko poslanstvo Cerkve kot privilegij nekaterih. V resnici smo pa vsi poklicani, da vsak v svojem okolju postane misijonar in vesel, prepričan kristjan. Misijonarji niso le v nerazvitih deželah tretjega sveta, ampak med nami, ki imamo morda vsega v izobilju, a mnogi trpijo in umirajo zaradi nesmisla svojega življenja. Sem misijonar ali nisem? O tem ne govorijo moje besede in prepričanje drugih, ampak moj zgled. Pomembno je, da sem zmožen prave dejavne ljubezni, ki je pripravljena tvegati za Boga in sočloveka tudi za ceno izgube dobrega imena ali celo zdravja. O pravem poslanstvu kristjana priča tudi naslednja zgodba.

Pred mnogimi leti se je zgodilo na Kitajskem: gobavo in podhranjeno deklico neke vasi so prebivalci s palicami in kamenjem izgnali iz svoje srede. To je opazil misijonar, ki se je nato pomešal med množico, vzel ubogega otroka na rame in skupaj sta zapustila vas. Ljudje so se jima umikali med glasnim vpitjem: »Gobavca! Izginita!« Deklica je vsa v solzah vprašala svojega rešitelja: »Zakaj si se zavzel zame?« »Ker je ljubi Bog oba ustvaril. Zato si ti moja sestra in jaz sem tvoj brat. Ti ne boš več lačna in imela boš streho nad glavo.« Jezus pričakuje od nas, da svoje besede o odrešenju podkrepimo s konkretnimi dejanji ljubezni. Če imamo ljubezen le na ustnicah, je ta kaj malo vredna. Jezus pošilja vsakega izmed nas, da udejanjamo njegovo ljubezen, da smo dobro orodje v njegovih rokah. Pošilja nas v sodobni svet, kjer naloga ni povsem lahka, vendar od nas pričakuje, da jo bomo dobro opravili.

Prerok Izaija (66,10-14) nam daje besedo tolažbe. Živimo v času krize in velike duhovne suše. Kaj potrebujemo, ko smo obupani? Predvsem roko, ki boža in tolaži, ter osebo, ki posluša in nas skuša razumeti. Prerok prenaša Božje sporočilo: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil …« Te besede veljajo tudi nam, čeprav ne zaupamo in dvomimo v vse, kar slišimo. To so besede, ki prinašajo upanje in nam sporočajo: »Ne boj se! Bog te ima rad!«

Apostol Pavel nam preko pisma Galačanom (6,14-18) na nek način sprašuje vest. S čim se lahko pohvalimo pred svojim Bogom: s svojimi zaslugami in dobrimi deli? To je pogosta skušnjava kristjana, da si šteje zasluge za to in ono, kar je storil. Zato Pavel opozarja: kaj pa imamo, česar nismo prejeli? Vse je Božji dar in milost, tudi to, da zmoremo narediti kaj dobrega. Vse namreč premoremo v njem, ki nas je vzljubil in nas nikoli ne zapusti.

Evangelij po Luku (10,1-12.17-20) nam predstavi težo apostolskega delovanja, saj Jezus sam pravi, da svoje učence pošilja kakor jagnjeta med volkove. Oznanjevanje ni lahka naloga, saj v svetu, kjer prevladuje materializem, želja po moči in nadvladi, kjer javno mnenje pljuva po vsem, kar je sveto, pogosto s težavo sprejmejo nosilca dobre blagovesti. Kljub vsemu se oznanja evangelij, čeprav bi potrebovali novih moči pri oznanjevanju. Jezus sam pravi, naj prosimo Boga, da pošlje še več zavzetih oznanjevalcev, ki bodo Jezusov nauk oznanjali s svojim življenjem. Veliko je ljudi, ki jih je ta svet premamil in so se izgubili na svoji poti k Bogu. Kristjani nismo obvarovani pred vsem slabim, kar nam svet ponuja. Zato bodimo budni in se ne prepuščajmo reklamam za srečno življenje brez Boga in ne nasedajmo javnemu mnenju, ki nas vodi v napačno smer. Dobri oznanjevalci so kompas na poti k Bogu. Zato jim prisluhnimo in jih posnemajmo. Prosimo Gospoda, da nam da milost, da kljub težavam naše upanje ne bo ugasnilo in da bomo vedno želeli biti v družbi prijatelja in brata Jezusa. On je garant za srečo tukaj na zemlji, še bolj pa v večnem življenju, ki nas čaka v prihodnosti.