Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

Flp 4,6-7

   Kako pogosto se naše srce napolni s skrbmi! Skrb za jutri, za zdravje, za družino, za odnose, za delo, za stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Včasih se zdi, kakor da naše misli ne poznajo počitka. Tudi ko je okoli nas mir, je lahko v nas nevihta. A apostol Pavel nam danes ne pravi, da naših skrbi ni. Ne pravi, naj jih preprosto odmislimo ali se pretvarjamo, da je vse dobro. Pravi nekaj globljega: svoje skrbi prinesimo pred Boga. Bog želi, da mu povemo, kaj nas teži. Nič mu ni premajhno in nič pretežko. Pred njim nam ni treba skrivati strahu, žalosti, negotovosti ali vprašanj. Lahko pridemo takšni, kakršni smo, in mu izročimo vse, kar nosimo v srcu.

   Toda Pavel doda še nekaj pomembnega: »z zahvaljevanjem.« Tudi sredi prošnje naj ostane prostor za hvaležnost. Ko se zahvaljujemo, se naš pogled počasi premika: s tega, česar nimamo, na tisto, kar nam je že bilo podarjeno; od problema k Bogu; od strahu k zaupanju. Hvaležnost ne pomeni, da je vse v našem življenju popolno. Pomeni, da tudi sredi nepopolnosti prepoznamo, da Bog ostaja z nami. Bog nam ne obljublja, da bo odstranil vsako težavo. Obljublja pa svojo navzočnost. Njegov mir ni odvisen od tega, ali so okoliščine mirne. To je mir, ki lahko prebiva tudi sredi pride bolečina – molitev. Ko pride veselje – zahvala. Ko ne vemo, kako naprej – zaupanje. In ko svoje skrbi položimo v Božje roke, se morda okoliščine ne spremenijo takoj – lahko pa se začne spreminjati naše srce. V njem se počasi rodi mir, ki presega naš razum preizkušnje. Mir, ki ne pomeni odsotnosti vprašanj, ampak navzočnost zaupanja. Zagotavlja nam: »Nisi sam. Jaz sem s teboj.« Kako drugače bi živeli, če bi vsako svojo skrb najprej položili v Božje roke!