Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?«

Mt 21,29-30

   V današnjem evangeliju Jezus spregovori o dveh sinovih, ki sta od očeta dobila naročilo, da gresta delat v domači vinograd. Prvi je očetu odgovoril: »Ne grem!« in se je kasneje skesal in šel. Drugi je odgovoril: »Grem!« vendar ni šel. Na prvi pogled je drugi sin videti boljši. Govori pravilno, spoštljivo in obljubi poslušnost. Toda Bog ne gleda le na besede, temveč na srce, ki se pokaže v dejanjih. Prvi sin je imel napačen začetek, a pravi konec: premislil se je, spreobrnil in storil, kar je bilo prav.

   Kolikokrat smo tudi mi podobni drugemu sinu? V molitvi rečemo: »Gospod, zaupam ti,« a težko odpustimo. Prikimamo Božjemu klicu, a odlašamo z dobrim, ki ga lahko naredimo danes. Besede so pomembne, vendar brez dejanj ostanejo prazne. Ta evangelij pa ni obtožba, ampak povabilo k upanju. Tudi če smo Bogu že kdaj rekli »ne«, vrata niso zaprta. Največji čudež ni v tem, da nikoli ne zgrešimo, ampak da se pustimo spreobrniti in naredimo korak v pravo smer. Božja volja se ne izpolni v lepih obljubah, ampak v majhnih dejanjih ljubezni, ki jih storimo danes.