Jezus odpusti grešnici, ker ljubi

    Prosil pa ga je nekdo izmed farizejev, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sédel k mizi. In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja; jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in mu s solzami začela močiti noge; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko pa je farizej, ki ga je bil povabil, to videl, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, nekaj ti imam povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Neki upnik je imel dva dolžnika; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si sodil.« In obrnivši se k ženi je Simonu rekel: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa, odkar je prišla, ni nehala poljubljati mojih nog. Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Ženi pa je rekel: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«

    In poslej je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi ter jih učil in oznanjal božje kraljestvo. Z njim so bili dvanajsteri in nekatere žene, ki so bile ozdravljene od hudih duhov in bolezni, Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem.

Lk 7,36-8,3

BOŽJA LJUBEZEN PREMAGA GREH

   Pravijo, da je človek toliko blizu samemu sebi, kolikor je blizu drugim. Samega sebe odkrijemo šele takrat, ko gremo preko sebe in svojo pozornost posvetimo drugim. Ta drugi pa ni samo človek, ampak tudi Bog. Zato smo najbližje samemu sebi, kadar smo najbližje Bogu. Vse, kar nas oddaljuje od nas samih in Boga, ni dobro. Samo tisti, ki se zaveda, da je ljubljen s strani Boga brez svojih zaslug, je sposoben prave ljubezni in soočanja z življenjem, ki je polno preizkušenj. Bolj kot vsakdanji kruh potrebujemo izkušnjo, da nas ima Bog rad - kljub naši nezvestobi. Ta izkušnja nas osvobaja različnih strahov in veča naše zaupanje do ljudi in do Boga.

   Zgodba pripoveduje o človeku, ki je imel polno glavo namišljenega znanja in je bil poln napuha. Prepotoval je veliko razdaljo, da bi obiskal Košnjarja, modrega učitelja. Košnjar je temeljito pogledal v moževo srce in mu povedal naslednje: »Gotovi si domišljaš, da si moder, vendar v polno posodo ni mogoče dati ničesar. Kadar si poln predsodkov, si v resnici prazen. Izprazni se svojih neplodnih idej, da se boš lahko napolnil z višjimi spoznanji in razumel pravi pomen življenja.« Zato boste zaželeni, če odsevate ljubezen, radost, mir, potrpljenje, praznost, dobrohotnost, zvestobo, uglajenost in samoobvladovanje. Kdor vsega tega nima, si te stvari lahko še vedno pridobi, kajti proces učenja in zorenja traja celo življenje.

   O grehu kralja Davida nam spregovori odlomek iz 2. Samuelove knjige (12,7-10.13). Ali vsakemu sledi takoj kazen? Ne. Bog ni krvoločni sodnik, ki bi komaj čakal na naše prekrške in bi nas z veseljem kaznoval. Bog je že po svoji naravi dober in radodarno deli svojo dobroto. Vendar to ne pomeni, da mi smemo preizkušati njegovo ljubezen. Raje bodimo hvaležni Bogu, da je do nas prizanesljiv in nas ne kaznuje za vsako krivdo.

   Apostol Pavel nam v pismu Galačanom (2,16.19-21) spregovori o opravičenju. Kje iščemo zagotovila in jamstvo za svoje zveličanje? V doslednem izpolnjevanju Božjih zapovedi, v dobrih delih, ali v strahu pred Božjo jezo? Nič od tega nas ne bo rešilo, ker smo opravičeni samo v veri v Jezusa Kristusa. Vdano zaupanje v njegovo milost in sprejemanje Božje volje ter njegova ljubezen do nas, ki je zastonjski dar, saj ne potrebuje naših zaslug, nas morejo rešiti. Zato z ljubeznijo in predanostjo služimo bratom in sestram v živi veri v Božjo prisotnost v sočloveku.

   Evangelij po Luku (7,36-8,3) nam spregovori o čudežu spreobrnjenja. Grešna žena, ki je nosila etiketo javne grešnice, z vso ljubeznijo in zaupanjem poklekne k Jezusovim nogam in mu s solzami umiva noge, jih poljublja in z dišečim oljem mazili. Dana ji je bila milost, da je začutila veličino Jezusa kot odrešenika. Jezus ni videl samo njenih grehov, ampak tudi dobre strani in željo, da začne novo življenje. V imenu ljubezni Boga ji odpusti grehe. Vrne ji Božje otroštvo, ki je velik privilegij, ki smo ga tudi mi prejeli brez svojih zaslug. Vsaka ljubezen pa zahteva odgovor: če jo sprejmemo, mora biti naš odgovor hvaležnost in veselo služenje; če jo zavrnemo, si moramo krivdo za življenjski neuspeh pripisati samemu sebi. Na koncu pa je pred nami še ena možnost: Božje usmiljenje. Z njim smemo vedno računati, kajti Bog je še posebej po Jezusu Kristusu pokazal, da želi odpuščati slehernemu, ki to sprejme. Predvsem se varujmo farizejske pravičnosti, ko smo tolikokrat nagnjeni k sodbi bližnjega, sami pa se počutimo pravične in brez greha. Prosimo Gospoda za milost, kajti vse dobro prihaja s pomočjo milosti – sami iz sebe ne moremo ničesar storiti niti ljubiti.