Jezus obudi mladeniča v Nainu
Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.
Lk 7,7-17
GOSPOD DAJE ŽIVLJENJE
Kako danes večina ljudi doživlja svoj strah, odhajanje in smrt? Kljub vsemu svojemu nezanimanju za večno življenje, poveličevanju človeka in njegovih dosežkov ter neveri v Boga, trepeta pred svojo smrtjo in svojim koncem. Tega občutka negotovosti in nesmisla nas lahko reši samo oznanjevanje o Jezusovem in našem vstajenju. Brez te vesele novice je naše življenje zares brez pravega smisla. Človek lahko svoj končni smisel najde edino v Bogu, ki ga osvobaja in mu daje življenje. Odlomka iz Svetega pisma, ki ju beremo to nedeljo, nam lepo pokažeta, da je Bog gospodar življenja. Prvi govori o vdovi iz Sárepte, ki ji umre edini sin. Na Elijevo prošnjo Bog vrne življenje otroku. Drugi odlomek pa opisuje Jezusovo obujenje mrtvega mladeniča iz Naima, ki je bil tudi edini sin vdove. Bog more mrtvemu telesu vdihniti duha, koliko bolj more človeku dati večno življenje. V dokaz nam je Jezusovo vstajenje in obljuba, da bomo nekoč vstali tudi mi.
V Prvi knjigi kraljev (17,17-24) beremo, da je bil Elija poslan k vdovi v Sárepto; ta je imela sina, ki ga je zapustil dih življenja. Po Elijevi molitvi in prošnji je bil fant zopet živ in zdrav. Bog je po Eliju v hišo vdove prinesel radost življenja. Molitev je milostni tok, ki prinaša življenje in rešitev v stiski. Ali smo sposobni priklicati Božji blagoslov na ljudi okoli sebe? Največkrat je kriva naša nevera, da se bolj otipljivi čudeži dogajajo bolj poredko. Okrepimo svojo vero in presenečeni bomo, kako je Bog tudi danes velikodušen.
Apostol Pavel nam v pismu Galačanom (1,11-19) pričuje, da evangelij, ki ga oznanja, ni človeško delo, ampak sporočilo Boga človeku. Danes srečujemo dve vrsti ljudi: tiste, ki se o veri nočejo pogovarjati, ker menijo, da vera ni potrebna in jih celo omejuje v njihovem življenjskem stilu. Na drugi strani pa so tisti, ki bi radi vsem vsiljevali svoje prepričanje in to na neprimeren način. Manjkajo pa verniki, ki bi z vso ponižnostjo oznanjevali pravi evangelij in ne sebe. Zato pa je Pavel prepričeval Galačane, da njegov evangelij ni od človeka, ker ga je prejel po Božjem razodetju,
V evangeliju nam Luka (7,11-17) opiše zgodbo o obuditvi mladeniča iz Naima. Povedati nam želi, da se je Jezus Kristus razodel kot Bog, ki želi biti z nami in mu nobena človeška stiska ni tuja. Zato je ustavil žalni sprevod in ubogi vdovi obudil sina edinca. Ob tem srečanju z Jezusom je smrt doživela svoj poraz. Nima ona zadnje besede na tem svetu, ampak tisti, ki je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25-26). Kdor se poveže s Kristusom, spozna, da človeško življenje ne pozna samo smeri iz življenja v smrt, ampak tudi smer iz življenja v življenje. To nam omogoča Bog, a se premalo tega zavedamo. Bog nam sleherni dan podarja življenje, a obljubil nam je tudi večno življenje, zato je vsak dan vzrok za veselje in zahvaljevanje ter pričevanje o vsem, kar je Bog storil za slehernega izmed nas. Danes smo mi, njegovi učenci in učenke, poklicani, da smo blizu vsakemu človeku v stiski. Včasih bo dovolj le tolažilna beseda, kajti mnogi danes pogrešajo človeško toplino in nekoga ob sebi, ki jih razume in sprejema. To bomo zmogli, če bomo v srcu nosili globoko vero in ljubezen do vsakega človeka ter v njem srečali Boga, ki nam daje življenje v obilju.