Jezus ozdravi stotnikovega služabnika
Potem ko je končal vse svoje besede pred ljudstvom, ki ga je poslušalo, je prišel v Kafarnáum. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in rešil njegovega služabnika. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sam sezidal.« Jezus je šel z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj in rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega.
Lk 7,1-10
PONIŽNOST PRED BOGOM
Današnja Božja beseda nam je postavila v ospredje Boga, ki mu gre vsa čast in slava. Vse, kar smo in kar imamo, prihaja od Boga, ki nas je ustvaril, ki nas vodi in nas ob koncu zemeljskega življenja pričakuje pri sebi. Tisti, ki pravijo, da verujejo, velikokrat v svojem življenju zatajijo svojo vero. Medtem, ko tisti, ki pravijo, da ne verujejo, v življenju dostikrat pokažejo s svojimi dejanji svojo vero. Včasih so lahko tisti, ki so izven verske skupnosti, bolj verni, kot tisti, ki žive v verski skupnosti. Lep primer je stotnik iz današnjega evangelija.
Knjiga kraljev (8,41-43) poroča, da je kralj Samuel molil v templju, ki ga je sezidal, naj svetišče ne bo kraj uslišanja prošenj le za izbrano izraelsko ljudstvo, ampak naj bo Bog naklonjen vsem, ki bodo spoznali njegovo ime in ga slavili. Bog je Oče vseh ljudi, zato sprejme iskren odgovor vsakega svojega otroka.
Apostol Pavel je pisal Galačanom (1,1-2.6-10), naj se trdno držijo oznanila, ki jim ga je oznanjal, kajti s svojim oznanjevanjem ni želel biti všeč samemu sebi, ampak se zaveda, da je le Kristusov služabnik in s tem prisiljen govoriti samo to, kar je naročil Bog. Zato je potrebna previdnost, da ne bi začeli slediti všečnim naukom, ki ne prihajajo od Boga, ampak od človeka.
Evangelist Luka (7,1-10) pa nam je pripovedoval zgodbo o stotniku, ki je pokazal tako močno vero, da je njegov stavek sprejet kot besedilo, ki ga ponavljamo vsak dan pri maši. Duhovnik dvigne hostijo in reče: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Ljudstvo pa odgovori: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!« Ta stavek je izrekel rimski stotnik, ki se ni čutil vrednega, da bi sam prišel k Jezusu in ga prosil, naj mu ozdravi na smrt bolnega služabnika. Jezus je opazil to njegovo vero in zaupanje v Boga in nam je pogana postavil za zgled v veri. »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho!« Ta stavek razkriva veliko ponižnost človeka, ki se zaveda, da je le slaboten človek, ki se zaveda, kako vse prejema od Boga in se mu zaradi globokega zavedanje lastne grešnosti in slabotne ljubezni ne upa približati in ga prositi za milost. Danes bi marsikdo temu oporekal in bi stotnika smatral za slabiča, ki ne ceni in ne spoštuje samega sebe in svojega človeškega dostojanstva. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, se moramo ceniti, se moramo imeti radi, moramo skrbeti za svoje zdravje in svoj telesni in duhovni razvoj. To naše dostojanstvo je potrjeno tudi s tem, da je Bog hotel sodelovanje človeštva, ko je na svet poslal svojega Sina za odrešenika. Človek ne sme pozabljati na svoje dostojanstvo, ki ga ima v vesoljnem redu, v zgodovini človeštva in pred Bogom. Ko človek prizna pred Bogom svojo majhnost, ne izgubi svojega dostojanstva. Nasprotno. Ko izpove resnico o Božji veličini, se njegovo dostojanstvo celo poveča. Vendar ni dovolj, da pripadamo krščanski veri, ampak moramo tudi živeti iz vere. Zato je potrebno, da smo pripravljeni za Boga tudi kaj narediti, tvegati svojo udobnost, svoje intimno krščanstvo in se podati na pot pričevanja. Kakšna so tveganja na področju vere? Zelo velika. Stotnik iz evangelija je to dobro vedel, saj je imel pod seboj sto vojakov, ki jim je poveljeval, zato se je čutil odgovornega za vse, kar je od njih zahteval in kako jih je vodil, da ni izpostavljal njihovega življenja. Vse svoje izkušnje je bil sposoben povedati z enim samim stavkom pred osebo, ki je bila mogočnejša in sposobnejša od njega, pred Bogom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho!« S to svojo držo in prepričanjem je pokazal, da je pred Bogom slaboten služabnik, ki mu Bog veliko zaupa, sam pa se čuti velikokrat nesposobnega, da bi to zaupanje opravičil z doslednim življenjem. Takšna je drža ponižnosti in krotkosti, ki smo jo srečali tudi pri Mariji.
Tako stotnika kot Marijo Jezus postavi za zgled, kako je treba biti odprt za vero, kako je treba v veri tvegati in zaupati Bogu kljub svoji slabotnosti. Tudi mi se naučimo ponavljati s stotnikom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš k meni!«