In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«    Lk 13,6-9

   Ta prilika nas uči o potrpežljivosti, usmiljenju in priložnosti za spremembo. Smokva, ki ne rodi sadu, predstavlja človeka, ki kljub letom ne prinaša dobrih del. Gospodar bi jo posekal, a vinogradnik – podoba Božje milosti – prosi za še eno leto, še eno možnost, da se preobrazi in začne roditi sadove. Bog je potrpežljiv, a tudi pričakuje, da naša življenja obrodijo ljubezen, dobroto in pravičnost. Ni dovolj samo obstajati; poklicani smo k rasti, k notranji prenovi in k temu, da svojim dejanji prinašamo blagor drugim. Naj nas ta prilika spodbudi k razmisleku: smo rodovitni ali le izčrpavamo zemljo?

   Tudi v našem življenju je Bog tisti, ki potrpežljivo čaka, daje nove priložnosti in omogoča rast. A čas milosti ni neskončen. Kliče nas, da se ne odlašamo s spremembo, ampak zdaj dovolimo, da nas On "okoplje in pognoji" – prečisti srce in okrepi vero – da bomo rodovitni v ljubezni, dobroti in pravičnosti. Kljub nerodovitnosti smokve se ne odreče možnosti, da bi obrodila sad. Vidi priložnost za rast, čeprav je pretekli trud ostal brez vidnega uspeha. Tako tudi Bog ravna z nami – ne sodi nas takoj, ampak nam daje čas za spremembo. Priložnost, da prekopljemo svoje srce, ga pognojimo z molitvijo, dobrimi deli in iskreno željo po rasti. Zato izkoristimo vsako ponujeno možnost, da obrodimo sadove ljubezni, usmiljenja in vere.   (jč)