Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!«   Lk 9,32-35

   Peter, Jakob in Janez so na gori doživeli nekaj tako veličastnega, da si tega sploh ne moremo predstavljati. Doživeli so Jezusovo spremenitev in ga videli žareti v svojem veličastvu. Z njim sta bila Mojzes in Elija, ki sta se z njim pogovarjala. To presega vse zemeljske predstave, je predokus nebes. Njihova prva reakcija je bila, da bi želeli ta trenutek ohraniti, ga nekako "ujeti" z gradnjo šotorov. Toda Bog jih povabi k nečemu pomembnejšemu – poslušnosti njegovemu Sinu. Nebesa so naš končni cilj, a do tja je dolga pot, ki vodi skozi trpljenje, stisko, bolečino in različne odpovedi.

   Kolikokrat tudi mi želimo ostati v trenutkih duhovne tolažbe, varnosti, navdušenja? A Jezus nas kliče k poslušanju in hoji za njim tudi v vsakdanje življenje, v izzive, v dolino. Božji glas nas opominja, da vera ni le v veličastnih trenutkih razodetja, ampak predvsem v zvestobi in poslušnosti Božji besedi. Naj nas ta odlomek spodbuja, da v vsakem trenutku svojega življenja – v radosti in preizkušnjah – znamo prepoznati Jezusovo prisotnost ter mu z zaupanjem sledimo. Kajti On je Božji Izvoljenec, njega naj poslušamo!   (jč)