Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!«  Lk 5,4-6.8

   Simon Peter in njegovi tovariši so bili izkušeni ribiči, ki so vedeli, kdaj in kje loviti ribe. Kljub temu so vso noč zaman poskušali in ostali praznih rok. Ko jim Jezus naroči, naj ponovno vržejo mreže, je Simon skeptičen – vendar uboga. To je ključen trenutek: kljub svojim dvomom zaupa Jezusovi besedi. Ta prizor nas spodbuja, da v življenju zaupamo tudi takrat, ko se zdi, da je vse zaman. Čudež obilnega ulova rib ni le prikaz Jezusove božanske moči, temveč tudi znamenje, da Bog deluje v naših vsakdanjih okoliščinah. Čudež se ne zgodi v templju ali na svetem kraju, temveč pri vsakdanjem delu ribičev. To pomeni, da nas Bog nagovarja prav tam, kjer smo, in da so naši poklici lahko prostor srečanja z Njim.
   Ko Simon Peter vidi čudež, pade Jezusu k nogam in prizna svojo grešnost. Jezusovo dejanje mu razodene lastno majhnost in potrebo po Božjem usmiljenju. To je reakcija človeka, ki se znajde pred Božjo svetostjo – občutek nevrednosti, toda hkrati tudi sprejetosti. Ta odlomek nas vabi k zaupanju v Božjo besedo, kljub našim dvomom in človeškim omejitvam. Pokaže nam, da Bog deluje tam, kjer ga morda ne pričakujemo, in da nas kliče k večjemu poslanstvu. Ključno pa je, da smo mu pripravljeni prisluhniti in ga sprejeti v svoje življenje – tako kot Simon Peter, ki je iz preprostega ribiča postal apostol.

                                                                         J.Č.