Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹   Lk 4, 15-19

    Gre za globoko povabilo k razmisleku o naši poklicanosti in poslanstvu. Ta odlomek nas spominja, da Bog vsakogar od nas kliče in opremlja za posebno nalogo. Maziljenje z Svetim Duhom, ki smo ga prejeli pri krstu, nam daje moč in pogum, da postanemo glasniki Božje ljubezni, predvsem do tistih, ki so v največji stiski – ubogih, zapuščenih, žalostnih ali ranjenih.

    Blagovest pomeni veselo novico. Ta novica je, da Bog vidi naše trpljenje, nas ljubi in nas kliče k obnovi. Kadar sprejmemo Njegovega Duha, postajamo orodje Njegovega delovanja. Vsak izmed nas je povabljen, da v svojem življenju prinaša luč – bodisi z majhnimi dejanji ljubezni bodisi z besedami, ki opogumljajo. Pomembno je, da se zavedamo, da nismo sami v tem poslanstvu. Sveti Duh je vedno z nami – vodi nas, nam daje moč in navdih, da premagamo ovire. Mazijeni smo zato, da bi v svojem življenju postajali priče Božjega kraljestva in prinašali upanje tja, kjer vladata obup in tema. Naj nas ta misel spodbuja k razmisleku: Kje danes lahko prinesem "blagovest ubogim"? Komu lahko služim z ljubeznijo in sočutjem, kot me je poklical Bog?

                                                                                                  J.Č