Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Lk 2,46-49
Kot starša sta se soočila z globoko skrbjo in tesnobo, ko sta ugotovila, da je Jezus izginil. Njuna skrb izraža ljubezen, ki presega vse razumne meje – ljubezen, ki ne prenaša ločenosti od tistega, ki ga ima rada. To iskanje pa odseva tudi našo človeško izkušnjo iskanja Boga. Kolikokrat se znajdemo v situacijah, ko se zdi, da nas je Bog zapustil ali da ga ne najdemo v svojih okoliščinah? Marijina in Jožefova zgodba nas opominja, da je Bog vedno prisoten, četudi ga včasih ne razumemo ali ne zaznamo takoj.
Jezusov odgovor: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« razkriva globoko povezanost z nebeškim Očetom. Jezus s temi besedami jasno izrazi, da njegovo poslanstvo presega zemeljske odnose in pričakovanja. To je povabilo tudi za nas, da prepoznamo svoje življenje kot del večjega Božjega načrta.
Pogosto smo ujeti v svoje načrte, prioritete in pričakovanja. Vendar nas Jezus uči, da je največji smisel našega življenja prav v tem, da se posvetimo temu, kar je "Očetovo" – iskanju resnice, ljubezni in služenju bližnjemu. S tem se izpolni naš poklic kot Božjih otrok. V trenutkih iskanja, zmede ali dvoma se torej lahko vprašamo: »Ali sem osredotočen na to, kar je mojega Očeta?« Naj ta odlomek postane povabilo k zaupanju v Božjo prisotnost in k večji predanosti njegovemu načrtu za naše življenje. Marijin in Jožefov zgled potrpežljivega iskanja in Jezusov odgovor nas opominjata, da vse, kar je resnično pomembno, najdemo v odnosu z Bogom.
Pripravil Jože Č.