Jezus obljubi Svetega Duha
Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.
To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. 28 Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.
Jn 14,23-29
ODPRIMO SE DUHU
Po Jezusovem vstajenju je nastopila nova doba, ki ima svoj vrhunec v uresničevanju Jezusove obljube: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Prve krščanske skupnosti so prekinile z judovstvom in za temelj svojega delovanja postavile svobodo, ki nam jo je Kristus podaril po svojem Duhu Tolažniku. Duh veje kjer hoče in kakor hoče. Ko se prepustimo njegovemu delovanju, se moramo pripraviti na različne pretrese, kajti ta Duh ima moč vetra in nas lahko ponese tja, kamor nismo želeli priti. To se je dogajalo svetnikom in to se dogaja vsakemu človeku, le da marsikdo tega ne zazna, ker si zatiska ušesa in oči pred resnico, ki jo prinaša Bog. Odprimo se Duhu, da bomo občutili svobodo in mir v srcu. Tako bo naš cilj nebeški Jeruzalem, popolna skupnost z Bogom, ko bomo Boga častili in slavili iz oči v oči.
Apostolska dela (15,1-2.22-29) poročajo o novih časih, ki nastopijo z Jezusom. Tisti iz judovstva so želeli obdržati obrezo, od katere jih je Kristus odvezal, saj je le ta izgubila svoj pomen. Dosledno izpolnjevanje pravil nam ne jamči, da pridemo v nebeško kraljestvo. Za to je potrebna vera v Jezusa Kristusa in življenje po zapovedi ljubezni, ki jo Jezus polaga na srce slehernemu kristjanu.
Apostol Janez nam v knjigi Razodetja (21,10-14.22-23) opiše svoje videnje nebeškega Jeruzalema, ki kar žari od prekrasne svetlobe Božjega veličastva. Od te lepote in popolnosti je bil očaran. Kar je opisal, je le bleda senca tega, kar nas čaka v nebesih. Naše besede namreč ne morejo izraziti Božjega življenja, ki presega vse čutne zaznave. Bog je popolnost sama, zato ne potrebuje ne sonca ne lune, ampak sije v najlepšem sijaju. To je pripravil za nas, ko se bo končalo naše zemeljsko popotovanje in bomo prispeli v Očetovo hišo.
Evangelist Janez (14,23-29) nam posreduje Jezusovo priporočilo, kako priti tja: da se ljubimo med seboj. Tega, ki ga imaš rad, se držiš in skušaš zmeraj ostati v njegovi bližini. Ljubezen je namreč vezni člen, ki združuje med seboj različne pole in ustvarja skupnost. Popolne skupnosti pa nismo sposobni ustvariti sami. Zato Jezus ob svojem odhodu v nebo učencem obljubi Duha Tolažnika. Če bomo poslušni Svetemu Duhu, bomo ob pravem času dobili navdih za pravilno ravnanje. Jezus pravi učencem, da bi se veselili, da gre k Očetu, če bi ga ljubili. Mnogokrat preveč mislimo samo nase in je naša ljubezen sebična. Takšna ljubezen je le bleda senca resnične brezpogojne ljubezni, ki se daruje za dobro drugega. Le brezpogojna, darujoča se ljubezen odpira vrata v nebeški Jeruzalem. Nesebična odprtost za bližnjega ustvarja v našem srcu pogoj za mir, ki ga more dati edino Bog. Zato stopimo na pot vere, upanja in dejavne ljubezni, da bo naše življenje slavilo Božjo vsemogočnost v službi bratom in sestram, ki nas potrebujejo.