Ne nadomeščajmo Božjih zapovedi s človeškimi določili
Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Mr 7,1-8.14-15.21-23
KAKŠEN JE MOJ ODNOS DO BOGA?
Današnja božja beseda nam v ospredje postavlja odnos do Boga. Zelo pomembno je da Božjo besedo vzamemo resno in jo ohranimo čisto. Mojzes govori ljudstvu: »Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte …« Mojzesov poziv poudarja, da je Božja beseda popolna in zadostna sama po sebi. Kakršno koli dodajanje ali odvzemanje bi pomenilo izkrivljanje njenih pomenov in s tem oddaljevanje od resnice, ki jo nosi. Božji zakon ni stvar človeške interpretacije ali prilagoditve, ampak božanskega razodetja, ki naj bi ga ljudje spoštovali v njegovi izvirni obliki. Spoštovanje do Božje avtoritete in besede ter ponižnost, da ne postavljamo svojega razuma ali želja nad Božji načrt. Ponižnost pred Bogom pomeni priznanje, da so njegove zapovedi popolne in da jih moramo sprejeti takšne, kot so, brez poskusov prilagoditve našim potrebam ali okoliščinam.
V evangeliju Jezus opozarja: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene!« Ta izjava odseva globoko zaskrbljenost glede neskladja med zunanjimi izrazi vere in resničnim notranjim odnosom do Boga. Molitve, obredi in rituali sami po sebi niso napačni. Toda Jezus opozarja na nevarnost, da se vera omeji zgolj na zunanje oblike, medtem ko srce – središče našega bivanja, naše misli, čustva in nameni – ostaja oddaljeno od Boga. Ko Jezus govori o srcu, ki je "daleč od mene," nas opozarja na nevarnost, da bi naša vera postala površna, rutinska ali celo hinavska. Takrat se izgubi pristnost odnosa z Bogom, saj čaščenje ni več izraz ljubezni in spoštovanja, temveč le formalnost brez pravega pomena. Veliko je priložnosti, da se naša vera izrazi le na zunaj, medtem ko je naše srce morda obremenjeno z drugimi skrbmi, dvomi ali celo brezbrižnostjo. Zato nas te besede spodbujajo, da se ustavimo in preverimo, kje je naše srce – ali je resnično blizu Bogu, ali pa smo tudi mi postali ljudstvo, ki časti z ustnicami, medtem ko je srce daleč. Odprimo svoje srce Bogu, da naša čaščenja ne ostanejo zgolj zunanja, temveč postanejo resničen izraz ljubezni in predanosti do Stvarnika.
Kar pride "od znotraj," so človekove misli, čustva, želje, in nameni, ki lahko vodijo bodisi k dobrim bodisi k slabim dejanjem. Greh se ne začne z zunanjimi vplivi, ampak s tem, kako posameznik odziva nanje in kakšne misli in občutke goji v svojem srcu. Gre za notranje procese, kot so zavist, jeza, sovraštvo, pohlep in sebičnost, ki so pravi vir omadeževanja človeka. Po drugi strani pa tudi dobre misli, ljubezen, sočutje in velikodušnost izvirajo iz srca in nas usmerjajo k dobrim dejanjem. Notranja čistost je ključna za resnično moralno življenje. Človek, ki je čist v srcu, bo naravno deloval pravično in dobronamerno, ne glede na zunanje okoliščine.
Jože Č.