Nova zapoved

    Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Jn 13,31-35

LJUBEZEN JE DOKAZ

   Jezus nas to nedeljo zopet vabi, da se ljubimo med seboj. Če bomo tako ravnali, bo vsakdo spoznal, da smo Kristusovi učenci. Tudi prva krščanska skupnost se je od ostalih ljudi razlikovala po ljubezni. Ljubezen do bližnjega ji je bila vodilo, saj so v vsakem človeku videli Kristusovo podobo. Pa to takrat ni bilo lahko, saj se je oblast borila zoper Jezusov nauk. Morali so iti skozi številne preizkušnje in mnogi so žrtvovali svoja življenja. Ljubezen do Jezusa je bila močnejša od slehernega trpljenja. Ker je v vsakem človeku prisoten Bog, se moramo tako do njega tudi obnašati. Imeti moramo pravi odnos do sočloveka, odnos ki bo odražal dobroto, usmiljenje in predvsem odpuščanje. Brez odpuščanja ni prave ljubezni. Kakor je Jezus odpustil svojim mučiteljem, kot so to storili tudi mnogi mučenci, ki so darovali svoja življenja za Jezusov nauk, tako tudi mi odpustimo svojim bližnjim, ki so nas kakorkoli užalili. Samo na tak način bomo pokazali, da smo sposobni iti preko osebnih zamer in jih predati v Božje roke. Velikodušno odpuščanje je znamenje resnične ljubezni, ki ni le na jeziku ampak se brez ugovora žrtvuje za bližnjega.

   V Apostolskih delih (14,21-27) Pavel in Barnaba poučujeta, potrjujeta v veri, jim vlivata pogum v srca, postavljata strešine v cerkvenih občestvih in jih priporočata Bogu. Tako obiščeta mnoge kraje in njihove krščanske skupnosti. Učita jih, da po mnogih stiskah moramo priti v Božje kraljestvo. Ko postavljata starešine – stebre Cerkve - vedno molita in prosita za Božjo milost, kajti prava trdnost Cerkve je lahko le Božji dar.

   V odlomku iz knjige Razodetja (21,1-5) apostol Janez v videnju gleda novi Jeruzalem, ki prihaja z neba od Boga. Janez sliši glas s prestola: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi; in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi; in obrisal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo. Glej vse delam novo.« Božje kraljestvo je delo Božje ljubezni, pripravljeno za nas. Zato se že v tem življenju trudimo za dejavno ljubezen, ki nas zanesljivo vodi k Bogu in vsemu, kar je on z ljubeznijo pripravil za nas.

   V evangeliju po Janezu (13,31-35) Jezus opozori na edinstven dokazni postopek, ki vodi ljudi k veri vanj: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« Udejanjena medsebojna ljubezen, kjer odpustimo krivice, kjer prenehajo zamere, kjer preneha sovraštvo, kjer se darujemo za druge, je najjasnejše znamenje, da je tu Bog na delu. Nesebična ljubezen prepriča. Oznanja jo Kristus z besedo in dejanjem. Ker besedo potrdi z dejanjem, je toliko bolj prepričljiv. In ker so mnogi prepričani, da je med ljudmi na delu en sam egoizem, zato jih toliko bolj preseneti, kadar naletijo na pristno ljubezen. Bog je Ljubezen, zato vsaka pristna uresničitev ljubezni med ljudmi priča o Bogu. V današnjem svetu vlada občutek, kot da večina ljudi goji sebične interese, išče dobiček le zase. Zato si tudi ljubezen predstavljajo sebično. Sebična ljubezen pa ruši življenje, razbija družine, uničuje spočeto potomstvo in uničuje vero. Zato si vsak dan znova vzemimo k srcu Jezusovo novo zapoved. Naj vsak dan prenovi naše medsebojno življenje, da bo pričalo vsem, da Bog biva.