Kristus daje za vse kruha v obilju
Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.
Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Jn 6,1-15
KRUH VSAKDANJI
V današnji Božji besedi se srečamo s kruhom. V odlomku iz Knjige kraljev je prerok Elizej rekel možu, ki je prinesel vrečo kruha: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Čeprav je bilo sto mož, so se najedli in je še ostalo. Stara zaveza govori o nekaj čudežih s kruhom, ki so se zgodili po Božji besedi. On želi, da vse kar imamo delimo tudi z drugimi, tako Bog blagoslavlja in je vsega v obilju. Tako postaja naša ljubezen otipljiva, se vedno bolj širi in dela čudeže. Ljubezen prihaja od Boga in on dela vse novo.
Podoben čudež se zgodi v evangeliju. Ljudje hodijo za Jezusom, ga poslušajo in posledično postanejo lačni. Jezus je učil na odmaknjenih krajih, zato je bilo tam nemogoče dobiti hrano. Bil pa je v tej množici neki deček, ki je imel pri sebi pet hlebov in dve ribi. Kaj je to za pet tisoč mož, a Jezus je velel, naj posedejo po travi. Vzel je kruh in ribe se zavalil Očetu in razdelil med sedeče. Vsi so se najedli in ostalo je dvanajst košar. Jezus nas sprejema celostno in to tudi pričakuje od nas, kajti lačnemu je treba dati kruh, žejnemu vodo, zmedenemu pravilno svetovati, žalostnemu obrisati solze, obupanemu podati roko in ga pripeljati nazaj na pravo pot. Vsakdo ima kakšen dar, s katerim lahko obogati bližnjega. Pomembno je, da znamo biti Bogu hvaležni za različne talente, ki smo jih od njega prejeli. Tako dejavno sodelujemo v velikem Božjem načrtu.
Na koncu evangelija beremo o reakciji tistih, ki so bili priča temu velikemu čudežu. Hoteli so ga na silo postaviti za kralja. Menili so namreč: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet!« Toda Jezus ni prišel zato, da bi delal tovrstne čudeže, zato se je umaknil na goro. Noče delati namesto nas. Mi moramo narediti vse za kar smo usposobljeni, Jezus pa bo naredil, kar mi ne zmoremo, a vendar potrebujemo na svoji poti proti večnosti. Še povabilo apostola Pavla v pismu Efežanom: »V ljubezni prenašajte drug drugega!« To je naše poslanstvo in pri tem naj nam pomaga Božja milost.
Jože Č.