Jezus pošilja apostole
Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstére in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naróčil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govóril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili.
Mr 6,7-13
POKLICAL SI ME PO IMENU
V današnjem evangeliju beremo, da je Jezus poklical dvanajstere apostole in jih začel pošiljati po dva in dva oznanjat veselo novico o Božji ljubezni in njegovem usmiljenju. Zakaj jih je pošiljal po dva in dva v en kraj? Jezus je dobro vedel, da že njega marsikje niso sprejeli in zato učence čaka enaka usoda. Da bi drug drugega opogumljali in pri oznanjevanju druga drugega dopolnjevali. Več glav več ve in ko je hudo, hitro najdejo najugodnejšo rešitev. Evangelij je že po svoji naravi pričevanje skupnosti. To je glavni razlog, da se ob nedeljah zbiramo v cerkvi, se zahvaljujemo in kot skupnost prosimo novih milosti za naše občestvo, naš kraj in širše okolje.
Tako Bog kliče vsakega izmed nas. Kliče nas po imenu, da jaz in ti osebno s svojimi imeni oznanjava njegov evangelij. Ne kliče le duhovnikov, ampak tudi laike, da z vso odgovornostjo prevzamemo katero od služb v skupnosti. Pri krstu smo postali pooblaščeni za trojno službo – preroško, kraljevsko in duhovniško. Tudi v vsakdanjem življenju lahko širimo dobroto in blagoslov namesto preklinjanja. Kjer koli smo imamo priložnost oznanjevati in pričevati za Boga. Vsakogar izmed nas kliče, da izvršujemo njegovo voljo in prispevamo k uresničevanju njegovega kraljestva na zemlji. Besede Kristusa niso samo romantična sporočila o Božji ljubezni, čeprav je ta ljubezen resnična. Jezus nam daje tudi jasna navodila o tem, kako naj se obnašamo.
Če kdo ne sprejme naše vere, ga ni smiselno siliti. Bog nas neskončno ljubi in nam daje svobodo. To je največji dar. Tudi če kdo reče, da ne želi slišati Jezusovega sporočila, ga Bog spoštuje. Bog nas kliče sredi tega sveta in nas nagovarja, da živimo tako, kot nas on uči. Naše največje pričevanje je dosledno življenje po evangeliju. Ni lahko živeti evangelij v današnjem svetu, toda ni nemogoče. V službi, v šoli, na počitnicah, v umirjenem življenju upokojenca povsod je priložnost, da smo pravi kristjani, ki s svojimi dejanji pričujemo za Jezusa. Zato ga prosimo, da nam pomaga s svojo milostjo.
Jože Č.