Jezus pokliče deklico nazaj v življenje

   Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

   Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.

   Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

   Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti.

Mr 5,21-43

NE BOJ SE, SAMO VERUJ

   V današnjem evangeliju beremo o dveh čudežih, ki jih je Jezus naredil na osnovi vere trpeče žene in očeta deklice, ki je med tem, ko je oče šel iskat Jezusa, da jo ozdravi, že umrla. Jezusa spremljajo množice in tudi tokrat je bilo tako. Ko se Jezus odpravi ozdravit Jairovo hčer, se med množico pojavi žena, ki že dvanajst let trpi za svojo boleznijo in ji noben zdravnik ne more pomagati. Verjame, da je Jezus edini, ki ji lahko pomaga, zato razmišlja: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena!« Ko se je dotaknila Jezusa, je bila v hipu ozdravljena svoje nadloge. Kaj lahko naredi tudi tisto malo vere, ki jo premoreš! Izredne čudeže. Kdor zaupa v Boga in se ga oklene, je lahko trdno prepričan, da bo v svojem življenju doživljal razne »male« čudeže. Nekateri godrnjajo, da Boga pogosto kličejo na pomoč, pa se jim nič ne zgodi. Morda ne prosijo pravilno, so preveč nestrpni, pozabljajo, da Bog gleda na trenutni položaj dolgoročno, s pogledom na večnost.

   Tudi načelnik Jair veruje, da more Jezus pomagati. Ko pridejo povedat, da je njegova hči umrla in naj ne nadleguje Jezusa, mu ta reče pomenljive besede: »Ne boj se, samo veruj!« Tudi, ko je položaj brezizhoden, je tu Jezus, ki nam vliva upanje. Zanj je vsak položaj rešljiv. Jezus obudi hčer načelnika. Za čudež je najbolj pomembna vera, ki se odraža iz osebnega odnosa z Bogom. Brez takšne vere ne moremo doživeti čudeža. Bog vedno dela čudeže, da bi nam s tem sporočil nekaj globljega. Bog ima vedno pred očmi naše najvišje dobro. Bog ne ozdravlja ali oživlja zgolj telesa, ampak predvsem duha. Tudi mi smo potrebni očiščenja naše duše, morda celo oživitve našega duha, saj smo pogosto preveč vpeti v skrbi in dejavnosti tega sveta, za Boga pa nam zmanjka časa. Zato tudi naše prošnje ne morejo biti uslišane, ker niso odraz naše globoke vere.

   K tej priliki bi lahko dodali množico zgodb in pričevanj ljudi, ki živijo zdaj, v tem času. Mnogi bi znali iz svojih izkušenj povedati, da Bog ozdravlja, da dela čudeže in da se je dotaknil njihovega življenja. Pametno je prositi Gospoda za določeno stvar, a hkrati mu recimo, naj se zgodi njegova volja. Jezus je vir življenja, ki povrne življenje tistemu, ki mu popolnoma zaupa. Za dostop do Jezusovega srca je samo en pripomoček, da se čuti pomoči potrebnega in da mu zaupa. Četudi smo padli globoko, nas doseže njegov nežni, a močan glas: »Rečem ti: vstani!«

                                                                             Jože Č.