Gorčično zrno zraste v veliko drevo
Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.
Mr 4,26-34
BOG JE NAŠ DRUŽABNIK
V današnjem evangeliju nam Jezus spregovori o Božjem kraljestvu v prilikah. Zakaj nam spregovori v prilikah? Ker želi, da bi njegovo sporočilo bolje razumeli. Prilika je kratka zgodba, vzeta iz vsakdanjega življenja. Priliko je uporabil kot orodje, da bi neki pojem približal ljudem in ga tako bolj nazorno razložil. Jezus je je pogosto govoril v prilikah, ki so vzete iz narave. Takratni človek je razumel procese v naravi, zato je preko prilik lahko razumel tudi oznanilo Božjega kraljestva. Marsikomu v mestu naravno okolje ni več tako znano, še manj vpliv določenih pojavov na rast rastlin in njihov razvoj.
Jezus pravi: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako!« Naše življenje je velika skrivnost, ki je ne bomo nikoli odkrili do konca. Marsikaj se nam zgodi, ne da bi si za to prizadevali. Mnoge stvari sprejemamo kot nekaj samoumevnega, a v resnici so nezaslužen dar, za katerega ne znamo biti hvaležni. Življenje smo prejeli kot lepo poslanstvo in zaupanje s strani Boga. On hoče, da smo, z nami ima načrte, zato se mu prepustimo in bodimo čim boljše orodje v njegovih rokah. Naša drža naj izžareva hvaležnost za neskončne darove in pripravljenost, da te darove prispevamo v rast Božjega kraljestva. Včasih ni potrebno veliko dejanje, ampak le dobra volja, biti na razpolago, da Bog po nas dela in se sklanja k človeku.
O tem nam spregovori prilika o gorčičnem zrnu. Takrat, ko se vseje v zemljo, je najmanjše zrno, toda iz njega zraste veliko drevo, ki daje senco pticam, ki prebivajo v njegovi krošnji, kot tudi drugim bitjem. Jezus hoče povedati, da še tako mali napor lahko naredi veliko delo, če pri svojem delu računamo na Boga. Bog je tisti, ki daje rast semenu, kot tudi uspeh našemu delu. Je resen družabnik, ki nikoli ne zataji, a se pogosto bolj zanašamo na svoje moči, kot pa na Božjo pomoč. Bog nam daje svoj blagoslov, če zanj prosimo in se odpremo njegovi milosti.
Jože Č.