Verniki naj bodo eno, kakor sta Oče in Sin eno
Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«
Jn 17,11-19
JEZUS PROSI ZA NAS
V Apostolskih delih beremo, kako Peter spregovori pred ljudstvom, da se je moralo izpolniti Pismo, kjer je že David napovedal usodo Juda, ki je odpadel od apostolskega zbora in se je obesil. Njega je moral nadomestiti kdo drug. Predlagali so dva: Jožefa in Matija. Molili so in nato z žrebom določili Matija, ki se je pridružil enajsterim apostolom. Jezus potrebuje vedno nove sodelavce za širjenje vesele novice o odrešenju. Tudi mi smo poklicani, da hodimo za njim in rečemo: »Če hočeš, pošlji mene!« Morda marsikdo razmišlja preveč po človeško, da bi se lahko odločil za to pot. Jezus nam zagotavlja, da smo v njegovih rokah, samo sprejeti moramo njegovo ponudbo.
V evangeliju se srečamo z Jezusovo »velikoduhovniško« molitvijo, ko prosi za tiste, ki so njegovi: ne prosi samo zasvoje sodobnike, ampak za kristjane vseh časov. »Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal med svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici!« je molil pri zadnji večerji. Svojim učencem je zapustil bogat testament, da bo ostal vedno z njimi in jih bo vodil. To je pravi temelj krščanstva in zato ga nobena civilna oblast ne more zrušiti. Bog je naš temelj, on je naša moč, pa čeprav smo mi lahko veliki grešniki. Ko pademo, imamo ob sebi njega, ki nas spodbuja in nam pravi: »Vstani, jaz sem s teboj! Tvoji grehi so ti odpuščeni! Pojdi in govori vsem, ki jih boš srečal, da ima Bog rad vsakega človeka, tudi največjega grešnika!« To je velika obljuba, ki nam daje moči, da z besedo in s svojim življenjem oznanjamo velika Božja dela.
Pri zadnji večerji je prosil za vse nas: »Niso od sveta, kakor tudi jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica!« Zavedal se je, da bo pustil apostole same in bo moral poskrbeti, da bodo ostali močmi in nezlomljivi. Tudi danes ni drugače: na svetu je veliko krivic in nasilja, a moč nam daje Jezus Kristus, ki je ostal med nami, da bi nas vodil in utrjeval v naši veri in prizadevanju za vse dobro in lepo. Zato tudi mi prosimo drug za drugega, saj bomo tako lažje šli preko težav, ki se pojavljajo na naši poti. Bog drži obljubo in nam vedno daje svojo milost, da zagrabimo priložnost, da delamo dobro.
Jože Č.