Čez osem dni je prišel Jezus
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31
VIDETI ALI VEROVATI
Danes je bela nedelja, ko se končuje velikonočna osmina. Evangelij nas spomni na dogodke po Jezusovem vstajenju. Jezus se je prikazoval apostolom, edino apostol Tomaž ga še ni videl. Nikakor ni mogel slepo verjeti učencem, ampak ga je hotel videti na lastne oči. Zato jim kljub temu, da je opazil njihovo veselje in navdušenje, reče: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval!« Sam se je hotel prepričati tako, da ga potipa in ugotovi, da je to res pravi Jezus, iz mesa in krvi, vstali od mrtvih. Tomaž dvomi do zadnjega, dokler Jezusa v resnici ne zagleda. Tudi mi bi se želeli Jezusa fizično dotakniti, a pozabljamo, da vera nima nič skupnega z gledanjem in dotikanjem. Česar se dotaknemo, v to ne moremo več verovati, saj vemo, da to je. To je neverni Tomaž spoznal ob srečanju z Jezusom. Takrat dotik ni bil več potreben, zato je ves skesan dejal: »Moj Gospod in moj Bog!«
Jezus je naročil Tomažu: »Ne bodi neveren, ampak veren!« Vera je stvar srca, dokazi pa stvar razuma. S svojim razumom vedno naletimo na neko mejo, preko katere ne moremo. Določene skrivnosti lahko sprejmemo le z vero in globokim prepričanjem, da je Bog z nami in nas podpira na naši poti. To je za ta prehodni čas dovolj, kajti Boga bomo gledali šele na koncu našega romanja, ko se bomo z njim srečali v nebesih. Jezus nas spodbuja k neomajni veri, ko reče Tomažu: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« In mi smo tisti, ki verujemo v Jezusa in njegovo delovanje v svetu tudi v današnjih težkih časih, ko se morda zdi, da je Bog pozabil na nas. Ne, ni pozabil na nas, ampak dovoli preizkušnjo, da bi se spreobrnili in verjeli evangeliju. Jezus nas čaka, želi se nas usmiliti in nas rešiti slehernega zla.
V Apostolskih delih beremo o idealnem življenju prve Cerkve, čeprav je bila preganjana. Ljubili so drug drugega in vse jim je bilo skupno, da je imel vsak vse, kar je potreboval. Bili so solidarni drug z drugim: resnično bratstvo in sestrinstvo. Ko verujemo, se zavedamo, da vse, kar imamo, prihaja od Boga, ki je naš oče. Zato čutimo potrebo, da to, kar imamo, delimo z drugimi, ki so v materialni ali duhovni stiski. Takšno občestvo, ki je Cerkev, si želi Jezus. Tudi če stvari ta hip niso tako idealne, je tu še vedno Jezus, ki nam je pripravljen pomagati, da se spremenimo. Danes je tudi nedelja Božjega usmiljenja, zato se radi zatekajmo k njemu, ki je neskončno usmiljen in nas čaka, čeprav se ne menimo zanj. Njegova ljubezen do nas je namreč neizmerna.
Jože Č.