Če seme umre, obrodi obilen sad
Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
Jn 12,20-33
ODMRETI SEBIČNOSTI
Prerok Jeremija je takole napovedal prihod Odrešenika: »Pridejo dnevi,« govori Gospod, »ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo!« Nova zaveza ni bila sklenjena le z dvema izraelskima rodovoma, temveč z vsem človeštvom. Jezus je odrešenik vseh ljudi, vsi smo poklicani, da iščemo njegovo voljo in pridemo v nebesa. Vendar ni dovolj samo iskati Božjo voljo, ampak moramo tudi živeti tako, kot nas Jezus uči. On je namreč prišel, da bi imeli življenje, da bi ga imeli v izobilju. Pa ne le življenje v tem veku, ampak večno življenje, ki nam ga je s svojo smrtjo in vstajenjem izboril.
V evangeliju beremo, da so Grki prosili apostola Filipa: »Gospod, radi bi videli Jezusa!« Marsikaj se je govorilo o njem, zato jih je gnala želja, da bi ga videli in morda spregovorili z njim. Ta želja je čisto naravna, saj marsikdo hrepeni po tem, da bi se srečal s kakšno medijsko zvezdo, ki mu je posebej pri srcu. Toda Jezus ni bil le neka zvezda na takratnem nebu znanih oseb, ampak je bil mnogo več, saj so mnogi začutili, da prinaša Božje moči. Ljudi ni le poučeval, ampak je svoj nauk potrjeval z čudeži. Vsi nosimo v sebi praželjo in hrepenenje po izgubljenem raju. Ta raj pa ni nek kraj, temveč je konkretna oseba, Jezus, naš Bog in odrešenik. Zato naj bo naša želja podobna kot želja Grkov iz evangelija: »Jezus, radi bi te videli! Pridi k nam in prebivaj v naši sredi!« Zato potrebujemo milost, da se nam odprejo naše notranje oči, da se bo Jezus lahko prikazal.
Jezus je rekel svojim učencem: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu!« Trpljenje in smrt sta sestavni del našega življenja, kajti treba je odmreti vsemu, kar je minljivo, krhko in nepopolno ter se stegovati za tem, kar je večno. Rešiti se ne moremo sami, zato je Jezus rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl!« Jezus je prišel na svet, da bi nam s svojim zgledom pokazal, kako bomo dosegli večno življenje. Zapovedi so sicer potrebne, a Jezus je vse zapovedi združil v eno samo zapoved: »Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe!« Ljubezen do Boga in bližnjega je porok, da bomo delali dobro in nas Jezus vodi v nebeško domovino, kjer bomo za vedno skupaj z njim in Očetom v ljubezni Svetega Duha.
Jože Č.