Jezus dobri pastir

    Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje: in nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.  Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče ne more nečesa iztrgati iz roke mojega Očeta. Jaz in Oče sva êno.«

Jn 10,27-30

DOBRI PASTIR

   Zgodba o pastirju in ovcah ni prav nič domača današnjemu z moderno tehnologijo obdanemu človeku. Biti ovca v času individualizma in samozadostnega poveličevanja svojega življenja ter svojih dejanj ni nekaj sprejemljivega. Kdo pa potrebuje vodnika? Marsikdo meni, da ta ni potreben niti na političnem in strokovnem, še manj pa na duhovnem področju. Vse lahko storimo sami in nikogar ne potrebujemo. Takšna je današnja miselnost. Vendar ugotavljamo, da kljub željam po »svobodi« in »neodvisnosti«, vse ni tako preprosto. Znajdemo se na robu, kjer ni več izhoda brez pomoči bližnjega in Boga. Kakšna je podoba dobrega pastirja, nam govori naslednja zgodba.

   Strokovnjak za Sveto pismo je v Sveti deželi naletel na čredo ovac in pastirja. Vse se mu je zdelo tako, kot je bilo še v času Jezusovega življenja na zemlji. Pastir je stal pred ograjo. V ograji je bila namesto vrat le ozka odprtina po meri človekovega telesa. Vprašal je pastirja, zakaj ni vrat. Ta pa ga je presenetil z odgovorom: »Jaz sem vrata v to ograjeno zavetje. Vsako posamezno ovco spustim vanj. Ko so vse ovce v zavetju, se uležem v odprtino. Noben tat ne more vstopiti in nobena ovca vstopiti, kajti jaz sem vrata.«

   Jezusovo podobo lahko razumemo. Skozi njega pridemo do Boga. Njegovo zavetje je prebivališče Boga med ljudmi. On je Bog z nami. Poslušajmo njegov glas. Vera je iz poslušanja. Poslušati Kristusa že pomeni hoditi za njim. Srednjeveški mistik Meister Eckhart pravi: »Ko poslušam drugega, mu dopustim, da deluje v meni. S tem drugega vnašam vase. Ko drugi vstopa vame z glasom, stopa vame hkrati z vso svojo osebnostjo. V ljubezni pa poslušanje doseže višek. Kdor posluša drugega v ljubezni, ga celostno vnaša vase. S tem drugega sprejema. Prenaša ga v ljubezni. To je pot, po kateri hodimo za Kristusom. Temeljni pogoj hoje za Kristusom je poslušati njegov glas.«

   Zato sta se Pavel in Barnaba, kot poročajo Apostolska dela (13,14.43-52), zavedala, da je njun poklic oznanjevanje evangelija in spodbujanje vernikov, naj vztrajajo v Božji milosti. Govorila sta prepričljivo in goreče, zato ju je poslušala velika množica. Ker so bili pogani veseli, da jim oznanjata Božjo ljubezen, in so sprejeli Jezusov nauk, so ju Judje izgnali.

   Apostol Janez je v Razodetju (7,9.14-17) videl veliko množico pred Božjim prestolom. To so bili tisti, ki jih je svet zavrgel in so morali skoz velike preizkušnje. Prispeli so k njemu, ki bo obrisal sleherno solzo z naših oči, ko ga bomo gledali iz obličja v obličje. Prava pot, da dospemo tja, je, da sledimo Jezusu, ki je vrata v večno življenje.

   V evangeliju po Janezu (10,27-30) nam Jezus obljubi največ, kar je mogoče obljubiti – večno življenje. Velika obljuba, ki jo bo uresničil, če bomo s srcem prisluhnili njegovemu glasu. Daje nam tudi jamstvo, da se ne bomo pogubili, če bomo hodili za njim. Zaupanje v Božjo moč in pomoč nas rešuje bede tega sveta. Vsi smo poklicani, da verujemo v skrivnost Dobrega pastirja in velikonočnega Jagnjeta in v njej živimo. Naj iz nas in našega dela žari želja, da bi bili tudi mi dobri pastirji ljudem, ki vstopajo v naše življenje. Kristjani bomo prepričljivi samo takrat, če se bomo dosledno držali verskega in moralnega nauka. Le tako bomo prepoznali glas Jezusa in mu z ljubeznijo sledili. On je tisti, ki nas sprejme z vsemi našimi skrbmi in potrebami vred in poživlja našo dušo. S popolnim zaupanjem vanj smo varni pred vsemi zunanjimi sovražnimi vplivi. V njegovem srcu smo popolnoma varni in brez skrbi.