Sredi med vami stoji, a vi ga ne poznate
Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«
Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«
To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.
Jn 1,6-8.19-28
PRIČUJMO O LUČI
Na 3. adventno nedeljo nas nagovarja Janez Krstnik, o katerem evangelist Janez pravi, da je od Boga poslan, da bi pričeval o luči. Ni on ta luč, ampak napoveduje, da za njim prihaja Mesija. Takole pravi: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija!« Zavedal se je, da je poslan kot Jezusov predhodnik, da s svojim klicanjem k pokori in spreobrnjenju pripravi razmere, ko se bo lahko uresničila Izaijeva napoved o odrešeniku. Kakšno je stanje danes? Nič kaj obetavno: mnogi nas kličejo k pokori in poboljšanju, a se nič ne zgodi. Naša srca so preveč zakrknjena, da bi prepoznala, da je pravi čas, da se Jezus ponovno rodi v naših srcih. Mi, ki se imenujemo kristjani, smo v vlogi Janeza Krstnika, da pričujemo o Jezusu in s svojim življenjem pokažemo, kakšen mora biti odgovoren in prepričljiv kristjan.
»Jaz nisem mesija!« je Janez odgovarjal duhovnikom in levitom, ki so hoteli izvedeti, kakšen pomen ima njegovo krščevanje. Tudi mi smo kot kristjani le posredovalci resnice in luči, ki prihaja od Boga. Naše življenje mora krasiti ponižnost, ker ne oznanjamo sebe, temveč Jezusa Kristusa, našega odrešenika. Da lahko opravljamo to poslanstvo, se moramo v molitvi povezovati z Bogom. Kot pravi apostol Pavel v 1. pismu Tesaloničanom: »Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas!« Tudi mi redno vsak dan molimo; to nas pomirja in nam prinaša mnogotere milosti. Predvsem se zahvaljujmo za mnogotere darove, ki smo jih prejeli, kajti Gospod skrbi za nas in nas spremlja, tudi ko mi mislimo, da ne. Molitev nam pomaga, da moremo sprejeti mnogotere duhovne darove.
Kot pravi prerok Izaija: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim!« Tudi mi smo bili maziljeni pri svetem krstu in poslani smo, da govorimo vsem, ki so pozabili na Boga, a vendar hrepenijo po odrešeniku. Naše pričevanje je predvsem v dejanjih, ki odsevajo Božjo ljubezen in dobroto. Tako bodo naši sodobniki spoznali, da smo resnično orodje v Božjih rokah. Zato molimo in prosimo Boga za milost, da bi mogli biti dobri pričevalci v teh težkih in nepredvidljivih časih, saj le tako bomo pripravljali pot, da se Jezus rodi v mnogih srcih.
Jože Č.