Jezus se prikaže sedmim učencem
Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.
Jn 21,1–14
ON JE VEDNO Z NAMI
Med tednom gre večina izmed nas redno na delo. Naučili smo se opravljati svoj poklic, zato navadno vemo, kaj je treba narediti v danem trenutku. V današnjem evangeliju so se apostoli odpravili lovit ribe. Po poklicu so bili ribiči. Od vsega dogajanja v zvezi z Jezusom so bili tako »zmedeni«, da kljub trudu niso nič ujeli. V tem njihovem stanju se naenkrat pojavi vstali Jezus. Čeprav ga ne prepoznajo, storijo, kar jim poreče. Ulovijo namreč veliko količino rib. Jezus jim pride na pomoč, ko so v stiski. Sami kljub svojim sposobnostim ne zmorejo tega. Potrebovali so besedo Učenika. Tudi mi se kljub svojim sposobnostim vsaj tu in tam znajdemo v položaju, ko potrebujemo pomoč od zgoraj. Jezus živi tudi danes in nam ponuja svojo pomoč. Ali smo pripravljeni Jezusa sprejeti v svoje življenje? Tu se nam včasih zalomi. Radi bi njegovo pomoč, vendar iz varne razdalje. Tako pa ne gre, saj Jezus ni serviser za naše tegobe. Če hočemo sebi dobro, ga sprejmimo v svoje življenje, kajti vstali in živi Jezus se lahko pojavi v še tako temni plati našega življenja, če smo pripravljeni svoje življenje deliti z njim.
V odlomku iz Apostolskih del (5,27-32.40-41) zopet spregovori Peter, ki je po vstajenju čisto prenovljen in pogumno odgovarja spraševalcem: »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi!« Apostole so pretepli, a so bili veseli, da so smeli trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Apostoli so dobro vedeli, da je Jezus pravi kriterij za presojaje vere. Danes se mnogi obračajo po vetru: sledijo tistemu, ki več ponuja in zagotavlja prva mesta. Toda globoko veren kristjan se ne boji preizkušenj, ker ve, da ni v stiski sam. Z njim je njegov Učitelj.
Odlomek iz knjige Razodetja (5,11-14) nam s pomočjo apostola Janeza, ki je v svojem videnju spoznal veličastvo Boga, pokaže kraljestvo slave, v katero je odšel Jezus. Samo Bogu pripada vsa čast in slava, zato se izogibajmo raznim »zvezdam« in idolom, ki pritegujejo pozornost tolikih ljudi in odvračajo pogled od Jezusa. Tudi mnogi kristjani lahko zapadejo v navdušeno navezanost in potrebo po sledenju njihovega življenja. Samo Jezus odrešuje – vse drugo je prazno.
V evangeliju (Jn 21,1–14) nam apostol Janez pokaže razliko: kako je z nami, kadar se sicer trudimo do skrajnosti, a pri tem nekako pozabljamo na Gospoda, se opiramo zgolj na svoje sposobnosti, in kako je, kadar se tako popolnoma odpremo Gospodu, da ga niti za trenutek ne moremo pozabiti. V prvem primeru apostoli na nočnem ribolovu niso nič ujeli, v drugem primeru pa so imeli obilen ulov. Potrebno je torej, da premagujemo duhovno lenobo. To pa pomeni, da se trudimo za to, da vse dogajanje postavljamo v luč Jezusove navzočnosti. On nas vedno gleda z ljubeznijo. Tudi takrat, ko nas mora opominjati in reševati. Ko se trudimo, da ostajamo v njegovi navzočnosti, vedno lahko na njegovo ljubezen odgovarjamo s svojo ljubeznijo.
Za to, da mu pokažemo svojo pozornost z ljubeznijo, ni potrebno, da zamenjamo opravilo, ki ga opravljamo. Moramo ga zamenjati samo takrat, kadar nas opozori.