Eden je naš Učitelj, mi vsi pa smo bratje
Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹.
Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«
Mt 23,1-12
HVALA
Danes je zahvalna nedelja, ko se Bogu zahvaljujemo za vse dobrote, ki smo jih prejeli. Zavedamo se, da je vse kar imamo Božji dar in končno nič ni samoumevno. Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.
Apostol Pavel nam v 1. pismu Tesaloničanom polaga na srce: »Mi se neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo; ta tudi deluje v vas, ki verujete.« Gotovo je največji dar, da Bog skrbi za nas in da nam govori, nas spodbuja in nam kaže pravo pot. Ni mu vseeno kako mi živimo in ni neki oddaljeni Bog, ampak je osebni Bog, ki želi odnos z nami. Vedno nas čaka, da prisluhnemo njegovemu glasu v globini srca in se odzovemo na njegove pobude, ga sprejmemo za prijatelja in sodelavca ter delamo v njegovi službi v blagor sočloveka. On nam daje popolno svobodo, zato je od nas odvisno, ali bomo sodelovali z njegovim načrtom, ki ga ima za naše življenje, ali pa se bomo opirali samo na svoje moči in Boga postavili na stranski tir.
Primer slednjih so farizeji, ki vse delajo mimo Boga. Jezus nas svari pred njimi: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo.« Jezusovo ravnanje pa je popolnoma nasprotno. On prvi udejanja zapoved ljubezni, ki jo uči, ob tem pa tudi pravi, da je njeno breme lahko in prijetno, saj nam ga On sam pomaga nositi. Pot kristjana je vedno najprej pot zavedanja, da sem grešnik – hkrati pa rešen. In v tej luči potem lahko gledam tudi na druge. In skušam čimbolj delati dobro. Naša osnovna naloga je, da smo drug drugemu bratje in sestre, kakor nas uči naš nebeški Oče po svojem sinu in našem bratu Jezusu. Resnično smo lahko hvaležni za vse.
Jože Č.