Ljubi Boga in svojega bližnjega
Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
Mt 22,34-40
LJUBI BOGA IN BLIŽNJEGA
Danes je »žegnanjska« nedelja ali spomin na posvetitev cerkve. V cerkvenem letu praznujemo dva spomina, povezana s stavbo cerkve: en je spomin na dan, ko goduje zavetnik cerkve, ki ga imenujemo »patrocinij«, drugi tak spomin pa je na dan, ko je bila cerkev posvečena in ga imenujemo »žegnanjska« nedelja. Kjer ni točno znano, kdaj je bila cerkev posvečena, je to praznovanje na četrto nedeljo v oktobru. Cerkev že od nekdaj pripisuje velik pomen posvetitve cerkve zato, da bi nam klicala v spomin bistveno resnico, da je naša vera povezana z Božjo navzočnostjo med nami, da Bog hoče bivati med nami in v nas. Ob praznovanju obletnice posvetitve naj bi se bolj živo zavedali, da je cerkev hiša molitve in daritve za celotno občestvo, podoba nebes in Kristusu predanega kristjana. Sv. Avguštin je zapisal: »Če smo mi sami hiša Božja, potem se v tem življenju v nas uresničuje graditev, da bi se ob koncu časov na nas dovršila posvetitev.«
Današnji evangelij govori o največji zapovedi. Na vprašanje pismouka, katera je največja zapoved, Jezus odgovarja: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem … Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Prva zapoved je dvojna: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega zaradi ljubezni do Boga. Ta zapoved izraža bistvo naravnega moralnega zakona, ki ga je Jezus Kristus učil, da je za zveličanje potrebno izpolnjevati zapovedi. Ljubezen do Boga in bližnjega sta neločljivi in živita iz Božje ljubezni, ki nam jo podarja Bog, saj nas je prvi vzljubil. Ta zapoved poudarja ljubezen do Boga kot najvišjo prednostno nalogo. Ljubezen do bližnjega in sočutje do drugih ljudi je enako pomembno, kot ljubezen do Boga. Skupaj tvorita osnovno načelo krščanske etike, kjer se ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega štejeta za ključni vodili za krščanske vernike, ki naj bi usmerjali njihova dejanja in odnose z drugimi ljudmi. Ne moremo ljubiti Boga, če ne ljubimo svojega bližnjega.
Tudi odlomek iz 2. Mojzesove knjige: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj!« nekako govori o odnosu do našega bližnjega. Vse, kar smo in kar imamo, je Božji dar; na zemlji smo le oskrbniki tega, kar nam je bilo zaupano. Zato moramo materialne in duhovne dobrine deliti z vsemi, ki so v pomanjkanju. Tako nam veleva tudi zapoved ljubezni do bližnjega. V mnogih verskih in moralnih tradicijah je poudarjeno, da bi morali ljudje spoštovati tujce in jim ponuditi zaščito ter enake pravice, ki jih uživajo domačini. Hkrati pa tudi izraža prepoved izkoriščanja in zatiranja tujcev. To načelo odraža splošno idejo o človeški enakosti in sočutju do vseh, ne glede na njihovo etnično pripadnost, vero ali druge razlike. Spodbuja nas k strpnosti in pravičnosti v medčloveških odnosih ter nas osredotoča na gradnjo miru in harmonije med različnimi skupnostmi.
Jože Č.