Dajte cesarju cesarjevo in Bogu Božje

   Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Mt 22,15-21

BOŽJE IN ČLOVEŠKO

   Misijonska nedelja je vsako leto največja manifestacija povezanosti vesoljne Cerkve. Kristjani molimo drug za drugega in si z darovi pomagamo, da bi Božje kraljestvo veselja, pravičnosti, miru in ljubezni zaživelo med nami. Na misijonsko nedeljo se radi oziramo v kraje, kjer delujejo naši misijonarji. To naredimo z veliko lahkoto, ker se nam zdijo misijonska področja daleč, nekje za devetimi gorami. Premalo pa se zavedamo resnice, da je pravo misijonsko področje tudi tukaj pri nas. Med nami je veliko ljudi, ki ne verujejo in živijo, kot da Bog ne obstaja. Vse bolj jih privablja mik tega sveta, ki ponuja trenutne užitke, slavo in bogastvo, za duhovne resničnosti pa se ne zmenijo in zavračajo vse, kar je povezano z Jezusom in njegovo Cerkvijo. Zato je na kristjanih težka naloga, da smo povsod, bodisi doma, na delovnem mestu, v šoli, župniji misijonarji, luč in sol. Ni treba toliko govoriti o Jezusu, ampak živeti tako, kot nas je on naučil: biti blizu ljudem, jih razumeti in jih imeti radi.

   Današnji evangelij nam spregovori o ravnanju z materialnimi dobrinami. Farizeji so namreč skušali Jezusa, rekoč: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Kako zvito vprašanje, kajti davek so pobirali Rimljani, ki so bili takrat njihovi okupatorji. Mislili so, da se bo ujel v njihovo zanko, saj je bil zanje navaden človek. Jezus je takoj spoznal njihovo zvijačo in jim tudi povedal, kaj misli o njih. Rekel jim je, da so hinavci. Farizeji so se na zunaj kazali ljudem pravične, znotraj pa so polni hinavščine in nepostavnosti. Tako Jezus kritizira farizeje in pismouke, ki za Božjo postavo skrivajo svojo pokvarjenost. Zato jim Jezus reče, naj mu dajo davčni novec. Nato jih vpraša: »Čigava je ta podoba in napis?« Odgovor na to vprašanje je lahko le eden in povedo mu, da je cesarjeva. Torej je tudi denar cesarjev in pripada njemu. O tem ni dvoma.

   Zato jezus izreče te pomembne besede: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Ob vsem lahko rečemo, da Jezus pogled ves čas usmerja v notranjost. Nas pa zanaša, da bi se sklicevali na zunanjost ali pa se za njo skrivali. Kaj v tej luči pomeni dati »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«? Lahko bi rekli, da je vse, kar je zunanje, cesarjevo. To je na nek način nepopolno, a hkrati potrebno. Še tako dobra ureditev bo tudi nepopolna. Kar je zunaj, je cesarjevo, in za zunanje je treba poskrbeti tako ali drugače. Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Zato sredi tega sveta, ki živi »pozunanjeno«, oznanjajmo Božje kraljestvo, ki se dotika človeških src, a ga marsikdo spregleda, saj je zaverovan v zunanji svet, poln blišča in bede.

                                                                                     Jože Č.