Pustite oboje skupaj rasti do žetve

   Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

   Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

   In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹

   Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Mt 13,24-43

KAKŠNO SEME SMO?

   »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.« To je primerjava, ki jo je Jezus uporabil, da bi svojim učencem razložil, kako bo Bog sodil med dobrimi in slabimi ljudmi na koncu časa. Dobro seme predstavlja tiste, ki verujejo v Božje kraljestvo in živijo po njegovi volji. Ljuljka pa predstavlja tiste, ki zavračajo Boga in delajo zlo. Sovražnik, ki je zasejal ljuljko, je hudič, ki skuša zavesti in uničiti Božje otroke. Takšno je pač naše življenje: dobri in slabi moramo živeti skupaj in na koncu ne veš, kdo je v večini, dobri ali slabi. Jezus je povedal, da bo Bog poslal svoje angele, da bodo pobrali vse, ki delajo krivico, in ti bodo vrženi v pekel. Tisti pa, ki bodo ostali zvesti Bogu, bodo uživali večno življenje v nebesih.

   V knjigi modrosti je zapisano: »Ti pa si gospodar močí, zato sodiš milo in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo.« To pomeni, da ne kaznuješ ljudi za vsako napako, ampak jim daješ priložnost, da se popravijo in spremenijo. Ti nas učiš, kako živeti po tvoji volji in kako biti dobri do drugih. Ti nas spodbujaš, da rastemo v veri in ljubezni. Ti si naš Oče, ki nas ima rad in skrbi za nas. Gre za izkušnjo Božje ljubezni. V zadnji vrstici pravi: »Svojim otrokom vlivaš veliko upanje, ker daješ po grehu čas za kesanje.« To je izraz tvoje ljubezni in milosti, ki ne želi, da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi prišli do spoznanja resnice. Ti si naš nebeški Oče, ki nas sprejemaš takšne, kot smo, in nas vabiš k spreobrnjenju in rasti. Hvala ti za tvojo potrpežljivost in usmiljenje, ki nam ju izkazuješ vsak dan.

   Danes obhajamo župnijski praznik naše zavetnice sv. Magdalene. Ona je resnično ljubila Jezusa, saj ga je spremljala, odkar jo je ozdravil. Bila je tudi pod križem, ko je umiral. Zato ga je na velikonočno jutro šla iskati h grobu, a je našla prazen grob. »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« To so bile besede, ki so Marijo Magdaleno prebudile iz njene žalosti. Ozrla se je in zagledala moža, ki je stal za njo. Njegov obraz je bil prijazen in sočuten, njegov glas pa mehak in pomirjujoč. »Iščem svojega Gospoda,« je odgovorila. »Povej mi, kam so ga položili, da ga vzamem.« Moški se je nasmehnil in rekel: »Marija.« V tistem trenutku je spoznala, da je pred njo Jezus, ki je vstal od mrtvih. Vzkliknila je: »Rabuni!« in hotela objeti njegove noge. Kot je Magdaleno poklical po imenu, tako kliče vsakega izmed nas, po imenu. Ali slišimo ta klic ali pa ga zadušijo skrbi in zabava tega sveta. Prisluhnimo Božjemu klicu in bomo dobro seme, ki ga ljuljka ne bo mogla zadušiti. Naj bo naša ljubezen neomajna, kot je bila ljubezen Marije Magdalene.

                                                                                     Jože Č.